Dušan Kirbiš je eden osrednjih predstavnikov postmodernizma na Slovenskem, del njegovega opusa se uvršča v neoekspresionizem. Njegovo delo je zaznamovalo večletno bivanje v tujini. V času šolanja na ljubljanski likovni akademiji je študijsko potoval v London (1976), potoval je po Nizozemski in Nemčiji (1983), kot štipendist DAAD se je izpopolnjeval na berlinski Visoki šoli za umetnosti pri predstavnikih nemškega neoekspresionizma Georgu Baselitzu in Karlu Horstu Hödickeju (1986-1988). Leta 1990 je pol leta študijsko bival v New Yorku. Njegov opus zaznamujejo različni umetnostni tokovi, in sicer abstraktni kolorizem v 1970-ih, ko se posveča geometrijsko razmejenemu slikovnemu polju barvnih ploskev, v 1980-ih sledijo ekspresivnejša dela nemirnih potez in kontrastne barvne skale z agresivnimi barvnimi poudarki, ki ustvarjajo dramatične, z melanholijo in apokaliptičnim vzdušjem prežete kompozicije v duhu neoekspresionizma. Tedaj se poigrava tudi s formatom slik, ki s trikotnimi in polkrožno zaključenimi robovi odstopajo od značilne pravokotne forme. V 1990-ih vpelje motiv mreže z vizualno intenziviranimi točkami, ki jih umesti pred bogato plastene krajine nemirnih potez in jih sčasoma nadomesti s fotografijami krajinskih motivov in umetniških del starih mojstrov. V zadnjem desetletju se vrača k čisti abstrakciji in v kompozicije enotnih barvnih polj ali razdeljenih v obliki šahovnice vnaša napise, ki zastopajo vlogo nekakšnega horizonta v pejsažih nezavednega. Občutek za materijo je prisoten v nanosu različnih snovi na površino del, od pigmentov, pepela, modre galice, kovine do krvi, in spominja na alkimistične principe ter privede do različnih likovnih učinkov. Slike monumentalnih dimenzij pogosto naseli z motivi krajine, pri čemer v posameznih primerih prepoznamo silhueto Haloz in Dravskega polja, krajev, ki so se slikarju vsidrali v zavest v času njegovega otroštva in mladosti, ki ju je preživel na Ptuju. V svojem delu je obravnaval tudi eksistencialne teme in vprašanje nacionalnih čustev, ko je v kompozicije vključeval predmete kulturne dediščine, kot sta situla iz Vač in Petkovškova slika Doma, črpal je iz literature evropske moderne in se dotaknil vloge nacionalnih ikon, kot sta Nietzsche in Wagner. Njegov opus obsega tudi prostorske postavitve, v katerih se loteva vprašanj formiranja prostora in njegovih meja ter preseganja njegove fizične izkušnje. V posamezne prostorske postavitve vključuje tudi slikarstvo, navsezadnje tudi slike na razstavah razporeja v postavitve, ki so preračunane na učinek v prostoru. Ukvarja se še z risbo, grafiko in fotografijo, je avtor esejev in likovnih razprav. Kot redni profesor predava na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani. Redno razstavlja doma in v tujini, njegova dela hranijo v domačih in tujih umetniških zbirkah.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
- 1986-1988, štipendija DAAD
- 1994, štipendija Celjskih mednarodnih tednov
- 1995, velika odkupna nagrada 1. mednarodnega bienala akvarela v Kamniku
- 2000, štipendija Artslink
Andreja Rakovec
(16. 7. 2014)
