Franc Ksaver Zajec je bil prvi slovenski akademsko šolani kipar in osrednji predstavnik historicističnega kiparstva na Slovenskem. Njegov opus obsega portrete v celopostavnem in doprsnem izrezu, sakralno plastiko - zlasti opremo oltarjev -, nagrobnike, personifikacije, mitološke motive. Ustvarjal je v kamnu, lesu in mavcu, njegov opus obsega tudi risbe. Uvršča se v obdobje historicističnega kiparstva, njegov slog zaznamujeta neoklasicizem in realizem, nanj so vplivale berlinska, münchenska in dresdenska kiparska šola, umetnost nazarencev in renesanse. Kljub ugodnim razmeram za izvrševanje cerkvenih naročil, ki so bila predvsem podobarskega značaja, si je Zajec prizadeval za višji nivo in se raje posvečal pravim kiparskim nalogam, med katerimi so bila tudi dela s profano vsebino, kar pa je bilo za tedanje umetnostne razmere na Slovenskem preozko področje delovanja in naposled vzrok za kiparjeva poznejša leta revščine. Uveljavil se je kot dober portretist, med najbolj znanimi so portreti znamenitih Slovencev, ki jih je izdeloval v različnih izrezih in dimenzijah ter za različne namene. Nase je opozoril s spomenikom škofu Antonu Alojziju Wolfu (1860), je tudi avtor prve kiparske upodobitve Franceta Prešerna (1865) in prvega spomenika Antonu Martinu Slomšku (1878). Naredil je načrt za Vodnikov spomenik v Ljubljani (1860), ki je v pesnikovi figuri združeval elemente neoklasicizma in realizma, vendar ni bil realiziran. Zajčeve portretne upodobitve v zgodnjem obdobju zaznamujejo neoklasicistične formule idealiziranja in herojskosti, ki jo je dosegel z antikizirajočo brezčasno draperijo in modelacijo oči brez zenic (npr. Josipina Turnograjska, Anton Alojzij Wolf), sčasoma je prevladal realizem tako v izrazu kot zgodovinsko zvesti draperiji (npr. Jernej Legat), mestoma je vključil čustvenejše oz. patetične elemente, znane iz romantike (npr. roko, položeno na prsi na Slomškovem spomeniku v mariborski stolnici). V duhu krepitve narodne zavesti so nastajale male plastike celopostavnih upodobitev znamenitih Slovencev (Valentina Vodnika, Janeza Vajkarda Valvasorja, Franceta Prešerna, Antona Martina Slomška, Friderika Barage idr.), ki jih je delal v serijah in oglaševal v dnevnem časopisju v prizadevanju, da bi meščani z njimi opremili svoje domove in pisarne. Serijsko je izdeloval tudi portretna doprsja znamenitih Slovencev in malo sakralno plastiko. Sodeloval je pri prireditvah v čast Valentinu Vodniku in Francetu Prešernu, in sicer je za njuni bésedi, ki so ju priredili v Stanovskem gledališču v Ljubljani, izdelal mavčni portretni doprsji, Vodnikovega leta 1858, Prešernovega leta 1865. Na Prešernovi bésedi decembra leta 1865, kjer je bil prvič uprizorjen Krst pri Savici, so Prešernovo portretno doprsje vključili v živo sliko z naslovom Apoteoza Prešerna. Doprsje je zatem veljalo za izgubljeno, leta 1991 so ga našli in naredili več odlitkov v mavcu in bronu ter enega od bronastih odlitkov leta 2000 postavili pred Prešernovo rojstno hišo v Vrbi. Do leta 2000 je kipar Ljubo Zidar izdelal pomanjšavo Zajčevega Prešerna, ki je bil odlit v petsto kosih ter namenjen za reprezentančne prostore slovenskih ustanov doma in v tujini. Portret je nastal po sliki Franza Goldensteina, kipar je vnesel nekaj drugačnih poudarkov v obrazu, ki ga je podaljšal, pesnika je odel v antikizirajočo draperijo in tako naglasil vzvišeni herojski moment. Zajec je tudi avtor Slomškovega spomenika, ki je rezultat obsežne spomeniške akcije, ki je zajela ves slovenski narod. Kljub prizadevanjem po umestitvi v zunanji prostor so spomenik naposled postavili v prezbiteriju mariborske stolnice. Škofa je upodobil realistično, v celopostavnem izrezu, frontalni postavitvi, umirjeni, nekoliko togi drži, a portretno verodostojno. Izognil se je alegorični upodobitvi Slomškovih kreposti in zaslug, temveč je vključil le knjige kot simbol njegovega prispevka k dvigu izobrazbe in kulture na Slovenskem, duhovne vrline pa izrazil na obrazu in kretnji roke, ki simbolno opozarja na njegovo ljubezen do slovenskega naroda. V Zajčevem sakralnem kiparstvu prevladujejo oltarni kipi v historicističnem slogu, s katerimi je opremil vrsto cerkva na Slovenskem. Sledil je tako kiparskim kot slikarskim zgledom, pri čemer so nanj vplivala dela iz obdobja renesanse, neoklasicizma in nazarenske umetnosti, vir informacij je predstavljal tudi brat Valentin, ki je študiral na beneški akademiji. Večkrat je sodeloval z drugimi avtorji, npr. kamnosekoma Ignacijem in Feliksom Tomanom, slikarjema Janezom Wolfom in Goldensteinom. S slednjim sta načrtovala tudi postavitev kalvarije v Ljubljani leta 1862, kar pa ni bilo realizirano. Bil je avtor vrste nagrobnikov, velika večina jih je stala na ljubljanskem pokopališču pri sv. Krištofu, za katere je prispeval reliefne portretne upodobitve pokojnikov. Kot kipar je sodeloval pri okrasitvi Ljubljane ob cesarskih obiskih v letih 1856 in 1883 in prispeval kipe personifikacij. Leta 1880 si je prizadeval ustanoviti kiparsko šolo, kar se ni uresničilo. Pri njem so se učili ali delali kot pomočniki znani slovenski kiparji in podobarji, med njimi tudi sinova Ivan in Franc Ignac, Alojzij Progar, Josip Urbanija, Josip Grošelj, Jakob Žnider, Franc Jontez idr.
Andreja Rakovec
(17. 3. 2016)
