Gabrijel Kolbič je eno osrednjih kiparskih imen 20. st. v Mariboru. Po 2. svetovni vojni je bil edini akademsko izobraženi kipar v Mariboru. Sprva se je šolal na Umetnoobrtni šoli v Pragi, kjer sta ga poučevala najprej Josef Mařatka, Rodinov učenec, ki je Kolbiču posredoval znanje o umetnosti velikega francoskega kiparja, in po njegovi smrti Karel Dvořak, pri katerem je šolanje uspešno zaključil. Študij je nadaljeval na praški likovni akademiji pri kiparju in medaljerju Otakarju Španielu. Med študijem je bil nagrajen za svoje delo Demokracija in prejel je častno priznanje za dekliški portret. V Pragi, ki je bila odprta za francoske zglede oz. moderne umetnostne tokove, so Kolbiča pritegnile razstave, na katerih je videl dela Maillola, Bourdella, Picassa, Cezannea, Van Gogha, Utrilla, Degasa, Renoirja in Meštrovića, odmeve katerih srečujemo v njegovem nadaljnjem opusu. Zaradi vojne je študij nadaljeval v Zagrebu pri Franju Kršiniću, praška likovna akademija pa mu je leta 1948 podelila diplomo. Jeseni leta 1940 je začel obiskovati vojaško šolo za rezervne pešadijske oficirje v Sarajevu, leta 1941 pa so ga odpeljali v nemško ujetništvo v taborišče Luckenwald, nato Gross Behren in Teltov pri Berlinu. Leta 1942 je bil odpuščen iz ujetništva, kot tehnični risar se je zaposlil v nekem projektivnem biroju v Gradcu. Leta 1944 so ga Nemci mobilizirali in po Linzu poslali v Spandau v Berlinu. Spomladi 1945 je bil premeščen na vzhodno fronto, od koder je prebegnil k Rusom. V ruskem ujetništvu se je ukvarjal z modeliranjem, risanjem in slikanjem. Leta 1946 se je vrnil domov in v Velki organiziral kulturno življenje. Z Maksom Kavčičem sta sodelovala pri obnovi fresk v cerkvi sv. Andraža v Leskovcu v Halozah. Pomembno vlogo je odigral kot likovni pedagog: leta 1947 je nastopil mesto profesorja risanja in umetnostne zgodovine na Prvi gimnaziji v Mariboru, kjer je med 1947-1957 vodil kiparski krožek, iz katerega so izšli Slavko Tihec, Vlasta Zorko, Dragica Čadež, Ivan Čobal, Zdenka Golob, Rihard Vakaj idr. Kot predan pedagog in umetnik je bedel nad estetsko in kulturno vzgojo mladih in odraslih, na temo katere je napisal več člankov v dnevnem časopisju. V časniku Večer je v letih 1993-1994 objavljal podlistek z naslovom Moja pot za umetnostjo, v katerem je slikovito in izpovedno bogato podal svojo življenjsko pot. Bil je član in tajnik DLUM-a, udeleževal se je umetniških kolonij. Redno je razstavljal na društvenih razstavah doma in na območju nekdanje Jugoslavije ter na tujem. Ukvarjal se je s kiparstvom, slikarstvom, sgraffitom, risbo, grafiko, ilustracijo. Izdal je več pesniških zbirk, ki jih je opremil s svojimi ilustracijami in fotografijami likovnih del (Otroške pesmi, 1966; Gabrijeline pesmi, 1968; Ptički se vračajo, 1979; Štirje letni časi, 1986; Podobe z Velke, 1993). Več njegovih pesmi so uglasbili slovenski skladatelji. Je avtor več javnih spomenikov v Mariboru in drugod v severovzhodni Slovenji, npr. Spomenika NOB v Rušah, med mariborskimi so najbolj znani Fantek z vrčem oz. Karlek na Slomškovem trgu, Schreinerjev spomenik, Deček z grozdom oz. Gabrijel v Mestnem parku. Leta 1986 je na natečaju za spomenik generala Rudolfa Maistra v Mariboru v ožji izbor prišel njegov osnutek, ki ga je izdelal že leta 1957, ko so v Mariboru nameravali postaviti Maistrov spomenik, a so se naposled odločili za spomenik vsem Maistrovim borcem. Velik del Kolbičevega kiparskega opusa predstavlja portret, ki ga odlikujeta vitalistična poteza in slikovita obravnava površine, ki ju vpne v realistični okvir, pri tem pa je čutiti kiparjev smisel za podajanje upodobljenčevega značaja. Portretirance je upodabljal v različnih izrezih, prevladuje izrez glave, poleg oble plastike so nastali reliefi, naredil je tudi nekaj plaket. Upodobil je vrsto znanih osebnosti iz sveta umetnosti, politike, prosvete, športa (npr. Ivana Cankarja, Leona Štuklja, Henrika Schreinerja, Anteja Trstenjaka, Jožeta Toša Primožiča, Gustava Šiliha, Jožeta Žagarja, Jana Oeltjena, Roberta Hlavatyja, Bojana Golijo, Cirila Zlobca, Nikolo Teslo). Med portreti velja omeniti tudi kvalitetne primere otroških portretov njegove hčerke v različnih starostnih obdobjih (Gabrijelca, 1968). Posvečal se je tudi avtoportretu. Poleg portreta je gojil figuraliko, od žanrskih upodobitev dela, v katerega je vključil delavce, pionirje in kmete, alegoričnih upodobitev, vezanih na letne čase, motivov toalete, deklet z glasbili, matere z otrokom, otrok do ženskega akta. Te motive je večinoma obravnaval v mali plastiki, v kateri se je ustvarjalno razživel in kjer prihaja do izraza mehka in nemirna modelacija v glini, kiparjevem priljubljenem materialu. V več delih je uspel zajeti lirično in intimno vzdušje, ki ga je spretno prepletel z modernistično stilizirano formo. V kiparskem opusu so opazni odmevi realizma, impresionizma in ekspresionizma, mestoma se poslužuje stilizacije in napetih volumnov maillolovskega tipa. S slikarstvom se je pričel ukvarjati leta 1954, in sicer ga je pritegnila tehnika akvarela, kot prvega vzornika v svojih spominih navaja Jana Oeltjena. Med slikarskimi motivi prevladujejo cvetlična tihožitja in krajine (od domačih goric, mariborskih vedut do utrinkov s potovanj po Evropi). S sgraffiti je opremil nekaj stavb (npr. zunanjščini nekdanje zavarovalniške podružnice na Partizanski cesti v Mariboru in kulturnega doma v Gornji Radgoni ter notranjščino upravne stavbe Cestnega podjetja v Mariboru). Z ilustracijami je leta 1966 opremil prvo pesniško zbirko Vsakdanji kruh Toneta Kuntnerja. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj, med njimi tudi Glazerjevo nagrado (1990). Njegova dela hranijo v Umetnostni galeriji Maribor, Galeriji Velenje in Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Na Zgornji Velki so uredili galerijo Gabrijela Kolbiča z zbirko njegovih del in po njem poimenovali kulturno-umetniško društvo.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
- 1937, častno priznanje Akademije likovnih umetnosti v Pragi
- 1938, 2. nagrada Akademije likovnih umetnosti v Pragi
- 1975, Red dela s srebrnim vencem
- 1988, nagrada DLUM
- 1990, Glazerjeva nagrada
Andreja Rakovec
(17. 3. 2016)
