Ida Brišnik Remec sodi med mariborske umetnike 2. pol. 20. st. Mariborski javnosti je znana po umetniškem tandemu s svojim pokojnim možem Marjanom Remcem, s katerim sta pogosto razstavljala skupaj in ju je likovna kritika obravnavala kot umetniško dvojico, ki pa jo je odlikovala medsebojna neodvisnost v likovnem oziru. Na ljubljanski likovni akademiji je diplomirala pri Gabrijelu Stupici, zatem pa sta se z možem preselila v Maribor in se vključila v mariborsko umetniško dogajanje, kot je sodelovanje na društvenih razstavah doma in v tujini. Udeležila se je več likovnih kolonij doma in v tujini, npr. v Izlakah, Škofji Loki, Gradežu v Italiji, Počitelju, na gradu Borl, kolonije Lijalent v Mariboru. Ida Brišnik Remec je delovala kot likovna pedagoginja. Začetki njenega pedagoškega dela segajo v študijsko obdobje, ko je poučevala likovni pouk na osnovni šoli v Logatcu, po vrnitvi v Maribor pa se je poklicno posvetila likovni pedagogiki, najprej na šolskih ustanovah, ko pa se je odločila za samostojno umetniško pot, je kot prva v Mariboru vodila tečaje risanja in slikanja ter druge likovne dejavnosti na mariborski Delavski univerzi. Kot prva v Mariboru je pripravljala tečajnike na sprejemne izpite na likovno akademijo. Tako je vzgojila vrsto generacij na likovnem in z likovno umetnostjo povezanih področjih. Njen opus obsega slike, akvarele, risbe, pastele, je avtorica več vitrajev za sakralne prostore, med katerimi so najbolj znani vitraji v ptujskogorski cerkvi; za cerkev sv. Jožefa na Studencih v Mariboru je naredila osnutek za tapiserijo sv. Jožefa z malim Kristusom (1978), ki je bil edini primer tapiserije na glavnem oltarju v Sloveniji. Leta 2014 so tapiserijo zakrili, ko so v cerkev namestili rekonstruirano baročno oltarno arhitekturo. Njen opus sestavlja več zaokroženih ciklov, ki v posameznih značilnostih nakazujejo kontinuiran razvoj umetniškega dela. Zapisana je barvi in formi, do katere je prispela z analitičnim pristopom. Zgodnje obdobje je minilo pod vplivom študija pri Gabrijelu Stupici, saj so nastajala dela v tehniki jajčne tempere in temnega kolorita ter ploskovitih ozadij z melanholičnimi avtoportretnimi in portretnimi upodobitvami moža. Spremembe so se postopoma začele napovedovati proti koncu 1960-ih. V ciklu Portali, ki je začel nastajati leta 1967, so slikarko pritegnili dekorativno obdelani portali iz loškega konca z nadrobnostmi rezbarskega in kovaškega mojstrstva. Kompozicija je zasnovana kot ploskev, na kateri so zbrana vrata, osvobojena stavb, in rezbarski oz. kovaški detajli vrat, ki skupaj tvorijo stilizirane kompozicije kontrastnih barv in oblik. Na temnem ozadju pestre barve prihajajo do izraza in vedno bolj žarijo, kar napoveduje slikarkino fascinacijo nad barvo tudi v poznejših ciklih. V upodobitvah kozolcev in skednjev je slikarka ravno tako ploščila prostor in kompozicije oblikovala s ploskvami in trakastimi linijami v kontrastnih barvah ter ustvarila geometrijsko zasnovane celote na poti proti abstrakciji. Kar je pomembno za nadaljnji razvoj, je odločitev slikarke, da motivov ne upodobi v celoti temveč v izrezih, kar v poznejšem delu postane stalnica. Leta 1969 je začel nastajati cikel z motivi svetilk, žarnic oz. svetlobnih teles, kjer je barvna lestvica osredotočena na pestre odtenke, pri čemer barve žarijo in se podpirajo v komplementarnih kombinacijah. Pri tem barva postane nosilka svetlobe. Slikarka je za upodobitve svetilk uporabljala nenavadne zorne kote, npr. pogled od spodaj navzgor, ploščila predmete in z zrenjem v luč opazovala barvne učinke, ki so pri tem nastajali ter jih prenašala na platno. Konec 1960-ih so nastale tudi slike z upodobitvami embalaž čistilnih in pralnih sredstev, ki so tedaj predstavljale zanimivost v vedno bolj moderniziranem vsakdanjem življenju in kjer je slikarka uporabila že znane formule sestavljanja kompozicije s ploskvami kontrastnih barv. Pomemben preobrat v slikarstvu Ide Brišnik Remec predstavlja sprememba tehnike, ko je leta 1971 opustila oljne barve in jajčno tempero ter začela slikati z akrilnimi barvami. Novost v tehniki pa je prinesla tudi drugačne oblikovne rešitve: enakomerni nanosi barve omogočajo ploskovit videz upodobljenega predmeta brez modeliranja, kar ustvarja hlad oz. distanco gledalca do motiva. Slika se približuje plakatu in likovnim rešitvam poparta. Skupaj s tehniko je prišlo do preobrata na vsebinskem področju, ko je slikarka našla motiviko, od katere se ni ločila nikdar več: rastline. Sobne lončnice, zelenjava, gozdni plodovi, cvetje in sadje so od začetka 1970-ih dalje prepoznavni znak slikarstva Brišnik Remčeve. Slikarka se poglablja v bistvo rastlin, v njihovo zgradbo, površino, razvejanost žil in neustavljivo moč rasti. Sprva je upodabljala izolirane motive kostanjev in jabolk v nadnaravni velikosti, kostanje je upodobila, kako izstopajo iz razprte ježice, jabolka pa razrezana in obgrizena. Motive je sukala v brezprostorju, jih pomikala v in iz središča kompozicije in s tem v dela vnesla dinamiko. Barve so postale hladnejše, ni več žarenja kot v prejšnjih ciklih, kar skupaj s ploskovito obravnavo motiva ustvarja vtis distance, neoprijemljivosti. Poglobljeno obravnavo izbranega motiva je nakazala tudi z naslovom, kjer je specificirala sorto jabolk (npr. Veliki obgrizeni delišes, 1972, Prerezani jonatan, 1972). Kot izjema v motiviki je v začetku 1970-ih nastal cikel Senene kopice, v katerem je uporabila enak pristop kot pri sadežih, in sicer je motiv izolirala in podala ploskovito v hladnih barvnih tonih. V ciklu Družina listov (1973) se pojavi novost v kadriranju motiva, ki je rezultat večstopenjskega procesa dela: slikarka je rastlino najprej narisala s flomastrom po neposrednem opazovanju in nato s papirnatim okvirom izbrala detajl in ga v povečanem merilu prenesla na platno. Podobno rešitev je uporabila že pri slikah kozolcev in skednjev, le da je tokrat ploskovitost še bolj dognana in barvni kontrasti še večji, saj vpelje poudarke v fluorescentnih barvah. Slednji pristop je nato uporabila za upodobitve zelenjave in drugih rastlin. S tonskim stopnjevanjem posameznih barvnih ploskev je ustvarila svetlobne centre v kompoziciji. Rastline so, kot da bi bile podvržene metamorfozi, postale abstraktne pokrajine nežnih prehodov, ki dajejo vtis razraščanja onkraj robov slike. Pomemben del opusa Brišnik Remčeve predstavlja risba, še zlasti črno-bela v večjih formatih, kjer z linijo prodre v bogato strukturiranost cvetov in v črti utelesi gibkost in neusahljivo moč rastline. Slednje predstavlja enega od vrhuncev njenega opusa. V prepletu linij najdemo vzporednice s svinčenimi mrežami vitrajev, osnutki katerih časovno sovpadajo z nastankom večjega števila risb. Za ptujskogorsko cerkev je namreč, potem ko je bila izbrana med več vabljenimi umetniki na internem natečaju, naredila osnutke za petnajst vitrajev (realiziranih jih je bilo štirinajst) na temo Hvalnice stvarstvu oz. Sončne pesmi sv. Frančiška Asiškega, za katere je izbrala abstraktno interpretacijo, ki temelji na jukstaponiranju kontrastih naravnih elementov in njim pripadajočih barv. V zadnjem obdobju se posveča risbi in akvarelu manjših formatov, slednjega pogosto kombinira z barvnimi tuši in svinčniki. V risbah ne obravnava le rastlinja, v ciklu risb s kemičnim svinčnikom Male podobe (1993-1994) je med drugim zajela udeležence svojih likovnih tečajev in jim mestoma pridala humorne detajle. Poleg ustaljene motivike sadja in rastlinja se v akvarelu posveča tudi krajinskim motivom, in sicer so jo pritegnili pohorski gozdovi z vertikalami smrek in gostimi krošnjami, skozi katera pronicajo koprene sončne svetlobe in tvorijo subtilno naglašene interpretacije gozdov. V tehniki barvnih svinčnikov je v zadnjih letih nastalo več ciklov risb z različnimi motivi, pri čemer pri posameznih doseže stopnjo abstrahiranja. Takšen primer je npr. motiv oken, ki jih je upodobila v ciklih Okna in Križi, kjer so osrednji motiv okna slikarkinega stanovanja. V ciklu Okna je ujela kontrast med trdno konstrukcijo ravnih linij okenskih okvirov in mehkobo blaga zaves, v ciklu Križi pa je tako kot v starejših delih motiv obravnavala v ožjih izrezih in dosegla abstraktne kompozicije križastih oblik, pri čemer je uporaba kontrastnih barv naglasila simboliko. Krajinsko motiviko gozdov, sadovnjakov in travnikov, ki jo črpa iz pokrajine Rogle oz. Pohorja, obravnava v različnih optičnih učinkih, od pozitiva do negativa, pri slednjem obarva le obrise, sence in ozadje, osrednje motive pa pusti v barvi podlage. V najnovejšem ciklu Sonca, ki nastaja v mešani tehniki akvarela in voščenih oz. oljnih pastelov, raziskuje optične učinke barvne skale sončne svetlobe, kakršna se rojeva na podlagi neposrednega zrenja v sonce v različnih atmosferskih razmerah. Slednje ustvarja bogato paleto interpretacij, od umirjenih s kopreno meglic zastrtih bleščav, do prešernega kipenja ožarjenih barv v komplementarnih kontrastih.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
1973, plaketa Golob miru na razstavi del jugoslovanskih likovnih umetnic v Slovenj Gradcu
Andreja Rakovec
(17. 3. 2016)
