Ivan Vurnik

Ivan Vurnik velja za začetnika moderne arhitekture in urbanizma v Sloveniji. Bil je zaslužen za ustanovitev  arhitekturnega oddelka v sklopu ljubljanske univerze in za vzgojo več generacij arhitektov, ki so delovale zlasti v povojnem času. S poudarjanjem pomena urbanističnega načrtovanja in pojmovanjem arhitekture kot človekovim bivanjskim potrebam prilagojene danosti je položil temelje slovenski moderni arhitekturi. Več let se je ukvarjal z vprašanjem narodnega sloga oz. nacionalne romantike v arhitekturi, ki je najbolj prišel do izraza v njegovi stavbi Zadružne gospodarske banke v Ljubljani. Spremljal je sočasne tokove na področju arhitekture in urbanizma, strokovno objavljal (npr. v Domu in svetu, Naši moči, Slovencu, Jutru, beograjskem Tehničnem listu) in se udeleževal mednarodnih kongresov in razstav (npr. 1925 razstave dekorativne umetnosti v Parizu, kjer je predstavil Zadružno gospodarsko banko, 1931 arhitekturne razstave v Berlinu, kjer je skupaj s svojimi študenti sodeloval z načrti za Bled, Hrastnik in gimnazijo v Bangkoku, 1939 svetovne razstave  v New Yorku, kjer je predstavil načrte Štepanje vasi, 1959 je sodeloval v sklopu sodobne jugoslovanske arhitekture na razstavi v Oslu, ki je gostovala tudi drugod po Evropi; 1933 je predaval o vzgoji arhitektov na mednarodnem kongresu v Milanu). Prizadeval si je za uveljavitev sodobne slovenske arhitekture v tujini tako s sodelovanjem na razstavah kot na natečajih (leta 1927 se je s svojimi študenti udeležil natečaja za poslopje Zveze narodov v Ženevi). 1931-1940 je deloval kot referent v razsodišču natečajev za državne zgradbe v Beogradu. Bil je široko razgledan in odličen poznavalec sodobne arhitekture in urbanizma, njegov opus zaznamuje raznolikost in sledenje aktualnemu dogajanju v tujini, vendar pri realizaciji projektov v domačem konzervativnem okolju večkrat ni našel pravih sogovornikov. Prve spodbude za svoj poklic je dobil v domačem okolju, saj je izviral iz kamnoseško-podobarske družine. Njegov oče in ded sta v Radovljici vodila znano Vurnikovo delavnico, ki je izdelovala zlasti cerkveno opremo, imela sta tudi bogato knjižnico s strokovno literaturo. Na Dunaju je študiral pri profesorjih Karlu Königu in Karlu Mayrederju, pomembno je nanj vplival tudi Maks Fabiani, ki je bil Königov asistent, na njegovo posredovanje se je Vurnik izpopolnjeval v šoli Otta Wagnerja. Ob zaključku študija leta 1912 je prejel Königovo potovalno štipendijo in odšel na trimesečno študijsko potovanje v Rim, kjer se je posvečal proučevanju antičnih in renesančnih spomenikov. Po vrnitvi na Dunaj so ga sprejeli v Baumannov arhitekturni atelje, ki se je tedaj ukvarjal z gradnjo novega dela Hofburga. Leta 1915 se je vrnil v Radovljico in bil vpoklican v vojsko. Vojni čas je preživel sprva na soški fronti in na Tirolskem, med leti 1917-1918 pa je urejal avstrijska vojaška grobišča (npr. v Aleksincu, Leskovcu in Nišu). Leta 1919 se je naselil v Ljubljani in leta 1920 ustanovil arhitekturni oddelek na Tehniški fakulteti, kamor je povabil še Fabianija in Plečnika, slednji se je vabilu tudi odzval. Vurnik je bil nosilec predmetov razvoj arhitekture, nauk o zgradbah in nauk o gradnji mest. Zagovarjal je uporabno vrednost arhitekture, poudarjal je pomen javne arhitekture, npr. bolnišnic, bank, hotelov, šol, in stanovanjske arhitekture. V študijskem letu 1925/1926 se je arhitekturni oddelek razdelil na Plečnikovo in Vurnikovo šolo, kljub temu je Vurnik izvajal predavanja za študente obeh šol. Med leti 1925-1946 je bil predstojnik arhitekturnega oddelka, po vojni pa so mu naziv vzeli, potem ko je nasprotoval imenovanju nekaterih mlajših kolegov za predavatelje. Po vrnitvi s prisilnega študijskega dopusta v obdobju 1946-1947 je nadaljeval z delom kot redni profesor za kompozicijo. Po upokojitvi leta 1957 se je umaknil v rojstno Radovljico in ustvarjal do konca svojega življenja, zlasti za cerkvene naročnike. V tem času je nastala tudi vrsta zapisov, v katerih je obravnaval strokovne teme, svoje delo, razvoj oddelka za arhitekturo, pisal je o Fabianiju in Wagnerju ter polemiziral s pokojnim Plečnikom glede načrtov za NUK. Leta 1957 so mu na Dunaju priredili retrospektivno razstavo, ob kateri je pripravil predavanje, ni pa uspel s prizadevanji, da bi zagovarjal svoj doktorat. Zbor dunajske Tehniške fakultete mu je leta 1961 podelil Prechtlovo medaljo, leta 1966 pa je prejel Prešernovo nagrado za prispevek k razvoju slovenske arhitekture. Poleg arhitekturi in urbanizmu se je posvečal še oblikovanju cerkvene opreme, liturgičnega posodja, paramentov, mozaikov, grafični opremi (npr. leta 1917 je grafično opremil revijo Dom in svet). Pogosto je sodeloval s svojo ženo slikarko Heleno Vurnik, in sicer pri izdelavi oltarjev, paramentov, liturgičnih posod oz. predmetov in poslikavah arhitekture. Vurnikovo zgodnje obdobje zaznamujejo cerkvena naročila, kar navsezadnje lahko razumemo kot nadaljevanje družinske umetnoobrtne tradicije: Božji grob v župnijski cerkvi sv. Martina na Bledu, oltar v župnijski cerkvi v Starem trgu pri Ložu in kot vrhunec te dobe škofovska kapela v Trstu. Dela so nastala v secesijskem duhu, bogata ornamentika se podreja simetrični kompoziciji, za predstavitev Kristusove žrtve je izbran simbolni jezik, ki se razodeva v evharističnih detajlih hostije z žarki na Bledu ter kapljic krvi in grozdov v Starem trgu. Kapela za škofa Karlina v Trstu predstavlja zaokroženo secesijsko celoto, urejeno po principu stroge simetrije, kjer se vertikala sv. Trojice umešča v sistem krožnih oblik Kristusove avreole, angelskih kril in krožne kupole z dekorativnimi detajli rozet na pendentivih. Redukcija detajlov (npr. prestola Boga Očeta na njegovo sedeče telo in preganjeno tkanino ter križa, ki se umakne za Kristusovo telo) in ploščenje teles, reducirana barvna skala, ki temelji na kombinaciji belega kamna in pozlate, naglašujejo slovesno tišino prostora in celoto prevajajo v brezčasen prostor. Med poznejšimi cerkvenimi deli izstopa prezbiterij v cerkvi sv. Katarine v Topolu nad Medvodami, kjer je poudarek na redukciji arhitekturnih form oltarja in dekorativni poslikave stene, ki bi jo lahko navezali na tradicijo srednjeveških fresk z imitacijo tkanin. Opusti narativnost in se osredotoči na simboliko. S tem ko poslikavo pomakne na spodnji del prezbiterija, obok pa pusti prazen, zaobrne formulo poznogotskih cerkvenih notranjščin, kjer poslikan obok deluje lahkotno kot baldahin, ki lebdi nad prostorom. Vurnik s poslikavo steni odvzame tektonskost in jo preseli na obok. Delo se uvršča v sklop Vurnikovih del, kjer se ukvarja z iskanjem narodnega sloga, kar je bila ena vodilnih tem v umetnosti med obema vojnama. Vurnik se je osredotočil na etnografijo, iz katere je povzel stilizirane motive nageljna in grozdja ter tribarvno paleto s slovenskimi narodnimi barvami, ki ji je običajno dodal še zlato, in kot kaže na gotiko, iz katere je povzel šilasti lok (ki je hkrati element ekspresionistične arhitekture) in dekorativne poslikave, ki jih je reinterpretiral po svoji geometrizirani shemi. Te značilnosti je združil v Zadružni gospodarski banki, ki predstavlja vrhunec Vurnikovih prizadevanj na področju narodnega sloga. Na njeni fasadi, ki jo je naknadno spremenil in se tako razlikuje od prvotnega načrta, je v dekorativni slikani okvir oblekel odprtine in plastično izstopajoče dele, notranjščino pa krasijo dekorativne poslikave Helene Vurnik s stiliziranimi upodobitvami slovenske pokrajine in žensk v narodni noši. V notranjosti je Vurnik za povezavo slopov uporabil mavrski lok, kar lahko pripišemo njegovemu zanimanju za orientalsko umetnost. Čeprav je pozneje stavbo, ki jo je omenjal kot neuslišano ljubezen, izpuščal iz predstavitev svojih del, saj je iskanje narodnega sloga na podlagi dekorativnih elementov v 2. pol. 1920-ih odklonil, je ostala ena prepoznavnejših Vurnikovih zgradb. Narodni slog najdemo tudi na oltarni menzi v Aljaževi kapeli v Vratih, ki spominja na slikane kmečke skrinje, medtem ko je stavba s pretanjenim posluhom za njeno okolico kot gorski kristal trdno vsajena v okolje alpskih vršacev in jo lahko uvrstimo v ekspresionistični tok. Med sakralnimi deli sta tudi adaptacija cerkve sv. Trojice v Punatu na otoku Krku, kjer je dogradil vzhodni del cerkve s križiščnim stolpom v funkcionalistični rešitvi, in fasada cerkve sv. Petra v Ljubljani, s katero je nadomestil starejšo historicistično. Odločil se je za izčiščeno kuliso s poudarjenim glavnim vhodom, polkrožno profiliranim napuščem in mozaiki ter tako monumentaliziral zaključek Trubarjeve ulice. Profane stavbe iz obdobja 1920-ih zaznamujejo dinamične fasade v ekspresionistični interpretaciji oz. z elementi nacionalnega sloga s sledečimi značilnosti, ki prehajajo z ene stavbe na drugo: poudarjen napušč, izstopanje slopov ali stebrov iz ostenja, pri čemer se okenske površine pomaknejo v njihovo ozadje in se poudari vertikala stavbe, šilasti lok, izstopajoč osrednji del fasade v obliki rizalita, kulise ali balkonov oz. lož, ki spominjajo na reinterpretacije piana nobile. Gre za stavbe z različnimi vsebinami, in sicer izobraževalne, športne, zdravstvene, kulturne. Če Anatomski inštitut v Ljubljani zaznamuje umirjen vertikalizem izstopajočih slopov z mehko zaključenimi robovi, ki se ujemajo s plastičnim profilom napušča, in vključitev stopničasto stopnjevanih dekorativnih zidcev, ki spominjajo na tkanine, sta vertikalizem in dvodelna obravnava fasade na Sanatoriju za pljučne bolezni na Golniku še toliko bolj opazna, in sicer v osrednjem triosnem rizalitu s šilastimi loki, kjer stena s slopi močno izstopa iz stavbnega telesa. K takšni rešitvi bi Vurnika utegnila spodbuditi grajska stavba v neposredni bližini sanatorija, s katero sanatorij ustvarja oblikovni dialog. Ob sanatoriju je zgradil tudi kapelo s triapsidalnim zaključkom, ki je bila namenjena različnim krščanskim veroizpovedim, pozneje je bila predelana v kongresno dvorano. Motiv triosnega rizalita s šilastimi loki je uporabil tudi za fasado Narodnega doma v Kranju s to razliko, da se kot kulisa, do katere vodi tristrano stopnišče, dviga nad stranska stavbna kraka. Grlo napušča je okrasil z nizom obročev oz. krogov, medtem ko je na fasadi sanatorija uporabil posamične obroče, kar nekoliko spomni na dekorativne elemente češkega kubizma. Medtem ko na fasadah sanatorija in Narodnega doma ni večjega okrasja, le-to prekrije fasado Sokolskega doma v Ljubljani, ki se še uvršča med Vurnikova dela narodnega sloga. Vurnik je zmagal na natečaju in stavbo zasnoval kot organsko celoto z veliko dvorano kot matično celico, ob kateri je nanizal manjše dvorane. Vse štiri fasade se razlikujejo med seboj, skupna jim je plastična in dinamična zasnova, na treh pročeljih je poudarjena osrednja os, sicer pa jih poveže s stebri z vrezanim motivom sonca in vrvičastim motivom ter bordurami, ki spominjajo na lectove izdelke. Plastična obravnava stene s polstebri in šilastimi loki se seli tudi v veliko dvorano v notranjščini. Leta 1925 je sodeloval na natečaju za cerkev sv. Marije Magdalene v Mariboru in zasedel drugo mesto. Sodeč po ohranjeni risbi, je zopet poudaril ornament in plastičnost. Poznejša dela kažejo arhitektov obrat v funkcionalizem, ki mu je botroval ogled razstave dekorativne umetnosti v Parizu leta 1925, na kateri je sodeloval tudi sam. Vurnikova funkcionalistična usmeritev se je najprej uveljavila v njegovih načrtih za enodružinsko delavsko hišo z vrtom. V revijah Dom in svet, Slovenec in v Koledarju družbe sv. Mohorja je leta 1928 objavil več prispevkov o delavskih stanovanjih in jim dodal več variant načrtov za preproste hiše z vrtom. Načrti obsegajo le po eno stanovanjsko enoto, vendar je Vurnik v spremnem besedilu opozoril, da bi bila gradnja vsaj dveh hiš v vrsti cenejša. Pri načrtovanju je sproti preverjal predračune za gradnjo in imel v mislih, da naj bo takšna hiša dostopna vsakemu pridnemu delavcu, predvidel pa je tudi aktivno vlogo mestnih oblasti. Upošteval je načela mednarodnega kongresa za stanovanja in urbanizem, ki je potekal leta 1926 na Dunaju, kjer so predstavili dva koncepta gradnje delavskih stanovanj: v velikih blokih in v vrtnem mestu z enodružinskimi vrstnimi hišami. Vurnik se je odločil za slednjega in svoje načrte prilagodil potrebam stanovalcev in razpoložljivim sredstvom za gradnjo. Načrte je objavil v zgoraj naštetih revijah z namenom, da jih da v brezplačno uporabo, zanje pa so se odločili edino v Mariboru pri gradnji delavske kolonije na desnem bregu Drave, imenovane tudi Vurnikova kolonija. Gre za prvi primer gradnje vrstnih hiš v Sloveniji in prvo moderno stanovanjsko kolonijo v Mariboru. Med 1928 in 1933 so v kareju med Fochovo, Delavsko, Koseskega in Betnavsko ulico postavili 211 stanovanjskih hiš po Vurnikovih načrtih. Zgrajene so preprosto s tradicionalnimi materiali, tloris hiš, ki so eno- ali dvonadstropne, pa meri dobrih 27 m2. Za hišami so podolgovate parcele z vrtovi. Vrh Vurnikovega funkcionalizma je predstavljalo letno kopališče Obla Gorica v Radovljici, kjer je kopališče zasnoval kot enovit arhitekturni korpus, kar je tedaj predstavljalo novost, še zlasti pa je izstopala sloka struktura skakalnega stolpa, drzno vzpenjajočega se v višino in izčiščenega v zasnovi. Šlo je za najsodobnejše letno kopališče v Sloveniji. Čeprav so pozneje sledili načrti za letno kopališče v Kranju in preureditev kopališča na Ptuju, do realizacije ni prišlo. Leta 1934 se je na pobudo Izidorja Cankarja odzval na Plečnikov načrt Univerzitetne knjižnice v Ljubljani in izdelal lasten načrt, ki je predvidel več prostora za knjige kot Plečnikov. Čeprav je bil Vurnikov projekt po strokovni presoji prof. Otta Rudolfa Salvisberga s tehniške visoke šole ETH v Zürichu po funkcionalni plati bolje ocenjen, ni bil realiziran. Vurnikov načrt je predvidel stavbo, prilagojeno potrebam knjižnice s knjižničnim silosom, ki bi ga dogradili v primeru prostorske stiske. V 1930-ih se je začel intenzivneje ukvarjati z urbanističnimi načrti, ki so sledili izgradnji delavske kolonije v Mariboru, pri čemer Vurnik velja za začetnika modernega urbanizma na Slovenskem, priznan je bil tudi drugod po tedanji Jugoslaviji. Pred in po vojni je izdelal urbanistične načrte za Bled, Radovljico, Kranj, Grosuplje, Hrastnik, Trbovlje, več variant za Ljubljano, mdr. za t. i. Veliko Ljubljano, Prebold idr. Čeprav niso bili realizirani, je vplival na nadaljnji razvoj urbanizma, saj je v luči moderne arhitekture imel posluh za arhitekturne zahteve v vsakdanjem življenju, povezal je smotrno rabo objektov z estetskimi in ekonomskimi kriteriji ter predvidel uporabo modernih materialov in prefabriciranih gradbenih elementov. Vedenje o sodobnih urbanističnih nalogah je širil z objavljanjem člankov, javnimi predavanji, kot edini profesor v tedanji Jugoslaviji je izvajal predavanja o deželnem načrtovanju, izvajal je predavanja za svoje in Plečnikove študente, s svojimi študenti se je intenzivneje loteval urbanističnih načrtov, idejnih skic, npr. urbanističnega načrta Bleda. Pri urbanističnih zasnovah si je prizadeval za čim učinkovitejše delovanje mesta, prometne žile je speljal na obrobje in mesto razbremenil motornega prometa, izpostavljal racionalno ureditev železniškega in cestnega omrežja, veliko prostora je odmeril stanovanjskim stavbam po principu vrtnega mesta, vključeval upravne, zdravstvene in druge stavbe, potrebne za nemoteno življenje v mestu, obenem pa poudarjal pomen zelenih površin, ki jih je v večjem obsegu vključeval v mestno tkivo. Leta 1940 je predsedoval ocenjevalnemu sodišču na natečaju za urbanistični načrt Ljubljane. Izven natečaja se je naloge lotil še sam. V povojnem obdobju je s študenti naredil več načrtov za ljubljanske stavbe, ki jih sestavljajo funkcionalistični in klasicistični elementi, vendar niso bili realizirani (npr. opero na Kongresnem trgu, 1952, hotel in opero na območju Ajdovščine, 1953, spomenik borbeni Ljubljani v Tivoliju, 1953). V poznem obdobju se je posvečal krašenju fasade brezjanske bazilike Marije Pomagaj, kjer se vrača k dekorativnosti narodnega sloga, in tamkajšnji kapeli Frančiška Asiškega. Vurnikov opus obsega tudi vojne spomenike, v katerih je obravnaval človeško žrtev skozi prizmo individualnega. Pojavlja se npr. motiv niše, ki aludira na starokrščansko tradicijo pokopa (spomenik v Bohinjski Beli) oz. na sepulchrum v oltarni menzi (spomenik v Stražišču pri Kranju), ali oltarna miza kot simbol žrtvenega mesta (spomenik v Trbovljah). Izdelal je tudi več orgelskih omar, kjer prihaja v ospredje dekorativnost, in oltarjev, kjer je zreduciral kompozicijo na tabernakelj kot središče oltarja, okrog njega pa razvrstil kiparske oz. slikarske upodobitve svetih oseb. Ukvarjal se je tudi z liturgičnim posodjem, pri čemer je opaziti sorodnosti v zasnovi, ko iz ploščatega podstavka raste tanko deblo, na katerem se dviga poudarjena čaša oz. nastavek. Po njegovih načrtih je nastalo več paramentov, izmed katerih posebno mesto zavzema slavnostni ornat za škofa Jegliča, ki ga zaznamuje barvna skala narodnega sloga. Paramente so izdelale šolske sestre iz Ljubljane. Ob obisku papeža Janeza Pavla II. leta 1996 v Sloveniji so mu slovenski duhovniki, redovniki in redovnice podarili mitro, nastalo po načrtih zakoncev Vurnik, ki jo je papež nosil pri maši v Stožicah. Več njegovih stavb so pozneje predelali ali celo porušili (npr. letno kopališče Obla Gorica, Narodni dom v Kranju, Sanatorij za pljučne bolezni na Golniku). Leta 1991-1995 je potekal t. i. Projekt Vurnik, s katerim so želeli osvetliti Vurnikovo delo in pomen za razvoj slovenske arhitekture in urbanizma. Najprej so leta 1992 pripravili posvet o življenju in delu in prispevke posveta leta 1994 objavili v zborniku, leta 1995 pa sta sledili razstavi v Cankarjevem domu in galeriji DESSA. 

 

Nagrade, priznanja, odlikovanja:

  • 1950, častni predsednik Društva arhitektov Slovenije
  • 1954, red dela I. razreda
  • 1961, častni član Zveze arhitektov Jugoslavije
  • 1961, medalja Johanna Josepha viteza Prechtla na Dunaju
  • 1966, Prešernova nagrada
  • 1970, častni član Urbanističnega društva Slovenije
  • 1970, red zaslug za narod z zlato zvezdo
  • 1970, častni občan Radovljice

 

Andreja Rakovec

Razstave

Samostojne razstave:

(izbor)

  • 1957: Dunaj (Wien), Avstrija, Tehniška visoka šola, retrospektivna razstava
  • 1995: Ljubljana, Cankarjev dom, Ivan Vurnik - slovenski arhitekt 1884-1971 (K)
  • 1995: Ljubljana, Galerija Dessa, Izbrane arhitekturne risbe iz Vurnikovega seminarja
  • 1995: Dunaj (Wien), Avstrija, Architekturzentrum Wien, Ivan Vurnik - slovenski arhitekt 1884-1971
  • 1995: Radovljica, Galerija Šivčeva hiša (Muzeji radovljiške občine), Rodbina Vurnik (Z)
  • 1997: Budimpešta (Budapest), Madžarska, Muzej madžarskega gradbeništva (Državni urad za varstvo kulturnih spomenikov), Ivan Vurnik - slovenski arhitekt 1884-1971 (K)
  • 1998: Praga (Praha), Češka, Narodni a technicke muzeum, Ivan Vurnik - slovenski arhitekt 1884-1971 (prenos: Zagreb, Hrvaška, Hrvatski muzej arhitekture HAZU)
  • 2014: Radovljica, Galerija Šivčeva hiša (Muzeji radovljiške občine), Ivan Vurnik (Vurnikovi dnevi 2014)
  • 2014: Radovljica, Radovljiška graščina, Ivan Vurnik in Helena Kottler Vurnik. Darilo slovenske arhitekture

Skupinske razstave:

(izbor)

  • 1925: Pariz (Paris), Francija, Grand Palais, Exposition internationales des arts decoratifs et industriels (K)
  • 1935: Ljubljana, uršulinski samostan, Razstava sodobne cerkvene umetnosti
  • 1967: Ljubljana, Moderna galerija, Prešernove nagrade za likovno umetnost '47-'67 (K) (prenos: Maribor, Razstavni salon Rotovž)
  • 1979: Ljubljana, Galerija Jakopič, Slovenska likovna umetnost 1945-1978 (K)
  • 1980: Ljubljana, Mestna galerija Ljubljana, Maleševa zbirka grafik in risb slovenskih, jugoslovanskih in tujih avtorjev (K)
  • 1998: Ljubljana, Moderna galerija, Tank! Slovenska zgodovinska avantgarda
  • 1999: Ljubljana, Narodna galerija, Zakladi slovenskih cerkva. Zlatarska umetnost in obrt (K)
  • 2001: Ljubljana, Mestna galerija Ljubljana, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja (K, Z)
  • 2002: Ljubljana, Galerija Kresija, Razstava razglednic slovenskih arhitektov in slikarjev
  • 2002: Grožnjan, Hrvaška, Galerija B73, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja. Oporne točke
  • 2002: Maribor, Umetnostna galerija Maribor, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja
  • 2005: Reka (Rijeka), Hrvaška, Muzej moderne i suvremene umjetnosti, Slovenska arhitektura 20. stoljeća (prenos: Zagreb, Hrvaška, Hrvatski muzej arhitekture)
  • 2006: Ljubljana, Narodni muzej, Nova umetnost - vizije in resničnost. Art nouveau in progress (K)
  • 2007: Beograd, Srbija, Galerija Srpske akademije nauka i umetnosti, Slovenačka arhitektura dvadesetog veka (K)
  • 2008: Dunaj (Wien), Avstrija, Wiener städtische Versicherung AG, Arhitektura v Sloveniji. Mojstri in arhitekturna scena (K, Z)
  • 2008: Ljubljana, Narodna galerija, Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920 (K, Z)
  • 2009: Pariz (Paris), Francija, CNEAI - centre national édition art image, Exposition fleuves - collections Gandy Gallery et CNEAI
  • 2010: Ljubljana, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Prenovljene sobe stalne zbirke za obdobje 1918-1941
  • 2011: Ljubljana, Galerija Kresija, Docomomo Slovenija_100
  • 2011: Ljubljana, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Odprti depoji: predstavitev zbirk Muzeja za arhitekturo in oblikovanje
  • 2012: Ljubljana, Narodni muzej, Ljubljanska škofija, 550 let (prenos: Stična, Muzej krščanstva na Slovenskem)
  • 2013: Ljubljana, Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Pod skupno streho: moderne javne zgradbe iz zbirke MAO in drugih arhivov (K)


Izobrazba

  • 1890-1895, Radovljica, meščanska šola
  • 1895-1904, Kranj, klasična gimnazija
  • 1905-1907, Ljubljana, I. državna gimnazija
  • 1907-1912, Dunaj, Avstrija, C. kr. visoka tehnična šola
  • 1911-1912, Dunaj, Avstrija, Wagnerjeva šola

Imena učiteljev:

  • Karl Mayreder
  • Karl König
  • Otto Wagner

Nasledstvo:

  • Pavel Göstl
  • Herman Hus
  • Stanislav Rohrman

Zaposlitev

  • 1912-1915, Dunaj, Avstrija, arhitekturni atelje Ludwiga Baumanna, pomožni arhitekt
  • 1919, Ljubljana, Tehniški visokošolski tečaj, honorarni predavatelj
  • 1920-1957, Ljubljana, Tehniška fakulteta, univerzitetni profesor
  • (1920-1921, docent za stavbeništvo, 1921-1929, izredni profesor, 1929-1957, redni profesor)

Članstvo v skupinah, umetniških društvih, združenjih:

  • 1954-1957, Beograd, Zveza arhitektov Jugoslavije
  • 1950-1971, Ljubljana, Društvo arhitektov Slovenije

Slogovni oris:

secesija, arhitekturni ekspresionizem, funkcionalizem

Dela

Znana dela:

  • Božji grob, 1912, Bled, ž. c. sv. Martina
  • Trst (Trieste), Italija, škofovska kapela, 1912-1915 (skupaj s Heleno Vurnik; prenovljena 2005)
  • Glavni oltar in poslikava stene za oltarjem, 1913, Stari trg pri Ložu, ž. c. sv. Jurija (Poslikava je bila pozneje prekrita.)
  • Tabernakelj, 1915, Ribnica, ž. c. sv. Štefana (skupaj s Heleno Vurnik)
  • Niš, Srbija, vojaško pokopališče pri sv. Panteliji, 1917
  • Slavnostni ornat za nadškofa Bonaventuro Jegliča, 1918-1923 (skupaj s Heleno Vurnik), Ljubljana, nadškofija
  • Ljubljana, Anatomski inštitut, 1919-1920
  • Poslikava prezbiterija in glavni oltar, 1919-1920, Topol nad Medvodami, ž. c. sv. Katarine (skupaj s Heleno Vurnik)
  • Golnik, Sanatorij za pljučne bolnike, 1920-1922
  • Bohinjska Bela, spomenik padlim v 1. svetovni vojni, 1920-1922
  • Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1921-1922 (skupaj s Heleno Vurnik)
  • Trbovlje, spomenik padlim v 1. svetovni vojni, 1922 (V 2. svetovni vojni so ga predelali Nemci, po vojni pa so ga podrli in ostanke uporabili za spomenik v Dolu pri Hrastniku.)
  • Kranj, Narodni dom, 1922-1923 (Pozneje je bil predelan.)
  • Radovljica, Savnikova hiša, 1922-1925
  • Ljubljana, Sokolski dom, 1923-1926
  • Natečajni projekt za novo cerkev sv. Marije Magdalene v Mariboru, 1925
  • Vrata, kapela sv. Cirila in Metoda (Aljaževa kapela), 1925-1926
  • Črnuče, spomenik padlim v 1. svetovni vojni, 1927
  • Srednja vas v Bohinju, spomenik padlim v 1. svetovni vojni, 1927
  • Nagrobnik Jakoba Aljaža, 1927, Dovje, ž. c. sv. Mihaela
  • Načrti za enodružinsko stanovanjsko hišo z vrtom, 1928, realizirani v Mariboru (Vurnikova kolonija), 1928-1933
  • Stražišče pri Kranju, spomenik padlim v 1. svetovni vojni, 1928
  • Ciborij, 1928, Predoslje, ž. c. sv. Siksta (skupaj s Heleno Vurnik)
  • Orgelska omara, 1928, Goričica pri Domžalah, ž. c. Marije Vnebovzete
  • Krilni oltar, 1929, Sodražica, ž. c. sv. Marije Magdalene
  • Kelih za nadškofa Bauerja, 1929
  • Škofovska palica za škofa Rožmana, 1929
  • Punat na Krku, Hrvaška, prezidava ž. c. sv. Trojice, 1929-1933
  • Ljubljana, grobišče šolskih sester pri sv. Križu, 1930 (ni ohranjeno)
  • Načrt za palačo mestne hranilnice v Radovljici, ok. 1930 (nerealizirano)
  • Načrt za palačo okrajnega načelstva v Radovljici, ok. 1930 (nerealizirano)
  • Regulacijski načrt Bleda s pripadajočimi maketami, 1930-1931 (nerealizirano)
  • Regulacijski načrt Hrastnika, 1930-1931 (nerealizirano)
  • Regulacijski načrt Grosupelj, 1930-1931 (nerealizirano)
  • Regulacijski načrt Trbovelj, 1930-1931 (nerealizirano)
  • Načrt za pokopališče Hrastnik, 1930-1931 (nerealizirano)
  • Skice za preureditev ptujske dominikanske cerkve v gledališko dvorano in telovadnico, 1930-1931, dve varianti (nerealizirano)
  • Načrt za dekliško gimnazijo v Bangkoku, 1931 (nerealizirano)
  • Beričevo pri Ljubljani, Spomenik skladatelju in dirigentu Juriju Fleišmanu, 1931
  • Oltar, 1931-1932, Grad pri Mirnu, c. Žalostne Matere Božje
  • Radovljica, letno kopališče Obla Gorica, 1932-1933 (Pozneje je bilo porušeno.)
  • Orgelska omara, 1933, Ljubljana, c. sv. Petra
  • Regulacijski načrt Kranja, 1933-1937
  • Stranski krilni oltar, 1934, Radovljica, ž. c. sv. Petra (skupaj s Heleno Vurnik)
  • Glavni in stranski oltar, 1934, Kranj, ž. c. sv. Kancijana in tovarišev (Z glavnega oltarja je bil pozneje odstranjen stožec.)
  • Maketa Univerzitetne knjižnice v Ljubljani, 1934 (nerealizirano)
  • Radovljica, hotel Grajski dvor, 1934-1936 (Hotel je bil pozneje neustrezno prenovljen.)
  • Urbanistični načrt za Ljubljano (Velika Ljubljana), 1935
  • Orgelska omara za evharistični kongres v Ljubljani, 1935, Polje pri Ljubljani, ž. c. Marijinega vnebovzetja
  • Orgelska omara, 1936, Jesenice, ž. c. sv. Lenarta
  • Orgelska omara, 1936, Zagreb, Hrvaška, kapela Ranjenega Jezusa
  • Cerklje na Gorenjskem, Spomenik Davorinu Jenku, 1936 (skupaj z Lojzetom Dolinarjem; med 2. svetovno vojno ga skrijejo in ga 1954 ponovno postavijo po Plečnikovih načrtih)
  • Urbanistični načrt za Kranj, 1937 (nerealizirano)
  • Ljubljana, c. sv. Petra, preureditev pročelja, 1937-1938
  • Načrt za kopališče v Kranju, 1938 (nerealizirano)
  • Načrt za kopališče na Ptuju, 1938 (nerealizirano)
  • Urbanistični načrt slovenske vasi (Štepanje vasi), 1939 (nerealizirano)
  • Urbanistični načrt za Radovljico, 1939-1941 (delno izvedeno)
  • Regulacijski načrt vasi Gameljne pod Šmarno goro, 1940 (nerealizirano)
  • Urbanistični načrt za Prebold v Savinjski dolini, 1955 (nerealizirano)
  • Urbanistični načrt za stanovanjsko sosesko Ljubljana - Dravlje, 1955 (nerealizirano)
  • Urbanistični načrt za Zreče, 1956 (nerealizirano)
  • Brezje, Marijina kapela, 1965
  • Okrasitev pročelja, 1965, Brezje, bazilika Marije Pomagaj (skupaj s Heleno Vurnik)
  • Monštranca, 1965, Brezje, bazilika Marije Pomagaj (skupaj s Heleno Vurnik)
  • Načrt za Uršulinski samostan in cerkev v Rimu, 1966-1968 (nerealizirano)
  • Brezje, kapelica sv. Frančiška Asiškega, 1967
  • Monštranca in ciborij, 1967, Brezje, bazilika Marije Pomagaj


Viri in literatura

Viri:

  • Dokumentacija-arhiv MG+MSUM, hemeroteka Ivan Vurnik.
  • Zgodovinski arhiv Ptuj, gradbeni fond.
  • http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi828088/

Literatura:

  • Izidor CANKAR, Presbiterij sv. Katarine, Dom in svet, 34/4-6, 1921, str. 113-118.
  • Josip REGALI, Kakšna naj bo vseučiliška knjižnica v Ljubljani: načrta prof. J. Plečnika in prof. dr. Iv. Vurnika, Slovenija, 4/14, 1935, str. 2-3.
  • Jelka PIRKOVIČ - KOCBEK, Izgradnja sodobnega Maribora. Mariborska arhitektura in urbanizem med leti 1918 in 1976, Ljubljana 1982.
  • Peter KREČIČ, Arhitekt Ivan Vurnik, Naši razgledi, 33/13, 1984, str. 393.
  • Ivan Vurnik. Slovenski arhitekt 1884-1971, Arhitektov bilten, posebna izdaja (ur. Janez Koželj), 24, 119-124, 1994.
  • Dušan BLAGANJE, Ivan Vurnik, Radovljiški zbornik, Radovljica 1995, str. 215-222.
  • Bogdan REICHENBERG, Ivan Vurnik - odkritje najdenega, Večer, 53/196, 1997, str. 17.
  • Peter KREČIČ, Ivan Vurnik, arhitekt in urbanist (1884-1971): različice evropskega arhitekturnega ekspresionizma, Znameniti Slovenci (ur. Neva Brun, Marjan Remic), Ljubljana 2000, str. 284-285.
  • Miha MILIČ, Mariborska delavska stanovanjska kolonija, Večer, 57/115, 2001, str 20.
  • Aleksandra FORTE, Spomeniki Zasavja: Hrastnik, Trbovlje, Zagorje, Trbovlje 2002.
  • Nika LEBEN, Oris vilske četrti v Radovljici v prvi polovici 20. stoletja, Avguštinov zbornik. 50 let Gorenjskega muzeja 1953-2003 (ur. Beba Jenčič et al.), Kranj 2003, str. 179-188.
  •  Anthony ALOFSIN, When buildings speak: architecture as language in the Habsburg Empire and its aftermath, 1867-1933, Chicago & London 2006.
  • Jelka PIRKOVIČ, Mestna delavska kolonija, Docomomo Slovenija_100, 40/185-187, 2010, str. 48, 164.
  • Damjan PRELOVŠEK, NUK, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 2010.
  • Marjeta CIGLENEČKI, Dominikanski samostan na Ptuju in njegova usoda po razpustu, Acta historiae artis Slovenica, 17/2, 2012, str. 169-190.
  • Marjeta CIGLENEČKI, Vurnikova kolonija v Mariboru, Ljubljana 2014.
  • Franci LAZARINI, »Začeti pa moramo na vsak način že letos, sicer lahko naredimo križ črez novo cerkev.« O neuresničeni gradnji nove cerkve sv. Magdalene v Mariboru, Acta historiae artis Slovenica, 19/1, 2014, str. 123-142.


Osnovni podatki

Rojstvo 1. junij 1884, Radovljica
Smrt 8. april 1971, Radovljica
Sorodstvene vezi: sin kamnoseka in podobarja Janeza Vurnika ml. vnuk kamnoseka in podobarja Janeza Vurnika st. mož slikarke Helene Vurnik, roj. Kottler
Spol: moški
Poklic: arhitekt, urbanist
Slogovni oris: secesija, arhitekturni ekspresionizem, funkcionalizem

Delovanje

Čas: 1. in 2. tretjina 20. st.
Geografsko področje: Dunaj, Slovenija