Janez Vidic sodi med prepoznavne mariborske slikarje in med najbolj znane ilustratorje 2. pol. 20. st. na Slovenskem. Mladost je preživel v Ljubljani, kjer se je nameraval posvetiti aranžerstvu. Februarja leta 1942 so ga zaradi sodelovanja z OF zaprli in odpeljali v koncentracijska taborišča Čedad, Gonars in Renicci, kjer je ostal do maja 1943. Leta 1944 se je pridružil partizanom, sprva zaščitni četi Jeseniškega odreda, kmalu zatem so ga poslali v terensko tehniko v Radovno, nato v pokrajinsko tehniko KPS za Gorenjsko v Davčo. Po 2. svetovni vojni se je vpisal na slikarski oddelek likovne akademije v Ljubljani, kjer so ga poučevali France Mihelič, Božidar Jakac in Gojmir Anton Kos, pri katerem je diplomiral, podiplomski študij zidnega slikarstva je nadaljeval pri Slavku Pengovu. Vso ustvarjalno dobo se je posvečal ilustraciji, za katero je prejel vrsto nagrad, npr. Levstikovo (1950-1952) in Kajuhovo (1967). Sprva je delal kot likovni pedagog, njegovi učenci so bili deležni pohval na razstavah, zatem se je zaposlil kot tehnični urednik pri Založbi Obzorja Maribor. Razstavljal je doma in po Evropi, njegova dela so v javnih in zasebnih zbirkah v Sloveniji in tujini. Večkrat je razstavljal s svojima kolegoma in prijateljema Jožetom Ciuho in Ivetom Šubicem, še posebej je znan cikel njihovih razstav, ki so jih priredili ob svojih petdesetletnicah v Škofji Loki, Mariboru in Ljubljani (1972-1974). Prejel je več nagrad, med njimi tudi nagrado Prešernovega sklada za slikarsko delo (1977). Vidičeva ustvarjalna pot se je pričela v vojnem času. Kot taboriščnik se je začel ukvarjati z risbami in akvareli, v Gonarsu je ilustriral časopis Jutro, ki je začel izhajati 1. septembra 1942. V partizanskih tehnikah je izdeloval letake, parole, ilustracije in opremo za časopise, največ za otroško glasilo Gorenjski pionir. V davški tehniki Trilof je nastalo najpomembnejše Vidičevo delo iz partizanskega obdobja, to je serija osmih celostranskih linorezov za bibliofilsko izdajo Prešernove Zdravljice, ki je izšla ob počastitvi stoletnice njenega nastanka leta 1944 na pobudo Pokrajinskega odbora OF za Gorenjsko. Arhitekt Marjan Šorli Viher je izdelal vinjete in izpisal besedilo. Prešernovo Zdravljico so natisnili v nakladi 1500 izvodov (neuradno 1512 izvodov), poseben izvod s posvetilom so namenili Josipu Brozu Titu. Prešernova Zdravljica velja za najlepši partizanski tisk na Slovenskem. Doživela je več ponatisov in faksimilirano izdajo (1988). Z ilustracijo je Vidic nadaljeval v študentskih letih in ji ostal zapisan celo življenje. Leta 1946 je začel ilustrirati za založbo Mladinska knjiga, za katero je v času študija ilustriral več knjig in slikanic in bil trikrat nagrajen z Levstikovo nagrado. V letih 1946-1947 je ilustriral tudi za reviji Ciciban in Pionir, kasneje tudi za Kurirčka. Ravno tako je sodeloval z mariborsko Založbo Obzorja, pri kateri se je nato zaposlil kot tehnični urednik. Oblikoval je precej knjig, predvsem pa je ilustriral vrsto književnih del in učbenikov ter prispeval k slovesu založbe kot ene najkakovostnejših v Sloveniji. Njegove ilustracije odlikuje poglobljen študij ozadja zgodb, kulturnozgodovinskih in zgodovinskih okoliščin, kot so oblačila, arhitektura in navade, ravno tako se zna vživeti v posameznika in njegova čustva oz. doživljanje. Ilustracije predočijo bogat narativni svet, poln risarskih nadrobnosti in drobnih motivov, ki mestoma delujejo humorno in groteskno. V motiviko vnaša tudi elemente fantastike, v kateri je sprva čutiti navezave na Franceta Miheliča, ki je na Vidica vplival ne le s fantastičnimi motivi, kot so npr. oživela drevesa, temveč tudi s svojo risbo. Sčasoma se je začel bolj osredotočati na figure, na njihove obraze in roke, ki jih je povečal in tako pridobil na izraznosti. V 1960-ih in 1970-ih postanejo ilustracije manj naturalistične, obenem se krepi občutek za grotesknost. Ilustracije so nastajale v različnih tehnikah, npr. perorisbi, grafiki in gvašu. Vidičeva ilustracija izpolnjuje svoje poslanstvo in nastopa v vlogi dopolnitve besedila. Poleg ilustracije njegov opus obsega še slike, akvarele, slike na steklo, risbe, grafike, pastele, stenske poslikave, freske, sgraffita, praskanke, vitraje, likovno opremo notranjih prostorov, cikel Moj mali svet je nastal v kombinirani tehniki olja in batika. Izjemoma se je posvečal kiparstvu (Spomenik talcev NOB v Ljutomeru, 1978), naredil je lutke in sceno za predstavi Lutkovnega gledališča Maribor: Pegam in Lambergar (1977) in Rdeča kapica in zbegani volk (1978), pri čemer je sceno za prvo izdelal iz panjskih končnic. S slikarstvom se je intenzivneje pričel ukvarjati po prihodu v Maribor, pred tem velja omeniti tehniko slik na steklo, nad katero se je navdušil sredi 1950-ih in svoje znanje kot pedagog prenašal tudi na svoje učence. V slikah na steklo je dosegel visok nivo, dela odlikuje občutek za detajle, pripovednost, pretanjeno barvno skalo in dovršeno risbo. V slikarstvu se vseskozi izkazuje kot izvrsten risar, risba predstavlja temelj njegovih del in je ključ do narativnosti, ki jo je v slikarstvo prenesel iz ilustracije. Vsebinsko črpa iz etnoloških tem, kmečkega življenja in ljudskega izročila, opazen je delen vpliv slikarstva Hlebinjske šole in naive, pri čemer Vidic ne sledi povsem njenim likovnim rešitvam, saj obvlada perspektivo in kompozicijo ter zavestno vpeljuje poenostavljanje v vsebini in formi. Motivno je zapisan figuraliki, tihožitjem, žanrom in portretom. Kmečki svet upodablja v nepotvorjeni prvobitnosti, celo robatosti, spet drugič ustvarja nostalgične podobe tradicionalnega sveta in njegovih navad, ki jih je izpodrinila moderna doba. Ravno tako v Vidičevih delih srečujemo fantastične detajle in vsebino, začetki katere segajo v njegovo ilustracijo (npr. za knjigo Jan Bibijan Elina Pelina iz leta 1959). Nočno nebo naseli z netopirji, letečimi žabami in krilatimi človečki, med katere se dvigajo kovinski vetrniki v podobah prestrašenih ali režečih se mask, nad spečo pokrajino leti stenska ura, pri čemer že sama motivika zbuja rahlo nelagodje, izostrena risba pa ta učinek stopnjuje domala do srhljivosti. Ura kot moralistični simbol, ki opozarja na minevanje časa in na minljivost vsega, večkrat dopolnjuje kompozicije slik in ilustracij. Tudi Vidičev priljubljen motiv šopkov suhega cvetja, kjer s precizno potezo izriše sleherno vejico suhih trav in rož ter tako poudari lepoto strukture posamezne rastline in končno postajo njihovega bivanja, je melanholično opozorilo na minljivost. Slikar cvetje oblikuje v šopke, jih obesi na vrvico, postavi v vazo, jih ujame pod stekleni pokrov, umesti na polico znotraj lesenega okvira - kar učinkuje kot trompe l'oeil -, da delujejo statično, vsaka rastlina je na točno odmerjenem mestu, da je viden njen sleherni detajl. Vendar tudi šopke napolni z življenjem, ko med cvetje bolj ali manj prikrito umesti petelina ali mladoporočenca, kar spomni na Chagallova dela. Petelin je pogost Vidičev motiv, ki se pojavlja kot detajl večjih kompozicij ali samostojno, običajno je upodobljen kikirikajoč, ko v krčeviti pozi napetega telesa izpolnjuje svojo vlogo znanilca dogodkov, nesreč ali jutranjega svita. Simbolika minljivosti je predstavljena tudi v motiviki podstrešne krame in starih predmetov, kot so od črvov razjedene omarice, odrgnjeno pohištvo in zarjaveli kavni mlinčki, ki jih srečamo na njegovih tihožitjih. Melanholično podobo sveta utelešajo tudi posamezni liki, npr. utrujeni kurent, prodajalka vaz in Harlekin, ki je prava prispodoba neskončne žalosti in resignacije. Čeprav je samostojnih upodobitev krajine v Vidičevem opusu malo, največ v pastelu, v katerem je zajel kraje z različnih koncev Slovenije in Istre, se krajina pojavlja zelo pogosto, in sicer kot ozadje kompozicij, pred katero slikar umesti suhe šopke in različne predmete. Nadrobno upodobljena krajinska ozadja niso izmišljena, temveč predstavljajo pokrajino Slovenskih goric in Prlekije v različnih letnih časih. Ta pokrajina je bila slikarju še posebej ljuba, v Dragotincih si je v slamnato kriti domačiji uredil letni atelje in tam preživel veliko časa. Ukvarjal se je tudi s portretom, še zlasti velja izpostaviti otroški portret, za katerega je uporabljal renesančno formulo doprsne upodobitve v strogem profilu pred krajinskim ozadjem (npr. portret hčerke Barbare).
Posvečal se je tudi delom monumentalnih formatov, ko je izdeloval sgraffita, praskanke in stenske poslikave ter vitraje, s katerimi je opremil več šol, gospodarskih, trgovskih, športnih in drugih objektov v Mariboru in severovzhodni Sloveniji. Osredotočil se je na jasne forme in dinamične linije, pri vitrajih za župnijsko cerkev sv. Jurija v Slovenskih Konjicah pa za migetanje oblik v raznobarvnem prosevanju svetlobe. Vsa dela se niso ohranila. Med njegova dela prištevamo tudi oblikovanje mariborskega grba, ki ga je izvedel na podlagi pečatnika iz 14. st., in nekdanjega grba občine Gornja Radgona, ki je bil domala identičen sedanjemu, le da je vključeval še rdečo peterokrako zvezdo na sredi. Vidičevo delo je bilo predstavljeno na številnih razstavah doma in v tujini.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
- 1950, Levstikova nagrada
- 1951, Levstikova nagrada
- 1952, Levstikova nagrada
- 1960, nagrada Kulturne revije v Mariboru
- 1967, priznanje mednarodne žirije na razstavi Panonska pokrajina - panonski človek v Eisenstadtu
- 1967, Kajuhova nagrada
- 1970, zvezno priznanje za ilustracije na festivalu Kurirček v Mariboru
- 1971, nagrada združenja založnikov in knjigotržcev za opremo in ilustracije Prešernovega Krsta pri Savici
- 1971, zlata značka Prežihovega Voranca za ilustracije
- 1977, nagrada Prešernovega sklada za slikarsko delo
- 1977, red zaslug za narod s srebrnimi žarki
- 1984, srebrni grb mesta Maribor
Andreja Rakovec
(17. 3. 2016)
