Jernej Jemec se ukvarja z grafiko, računalniško grafiko, slikarstvom in risbo, pri čemer uporablja inovativne pristope, kot je prenos grafike v tridimenzionalno razsežnost in raziskovanje zvočne podobe slikarskih del. S tema vprašanjema se je ukvarjal že med do- in podiplomskim študijem na ljubljanski likovni akademiji, predtem pa je diplomiral iz likovne umetnosti na mariborski Pedagoški fakulteti. Poučuje likovno umetnost na OŠ Martina Krpana v Ljubljani, udeležuje se razstav doma in v tujini. V njegovem opusu se večkrat pojavlja tematika prostora, ki ga obravnava s konstrukcijskimi mrežami, razgrinjajočimi se po ploskovito zasnovanih ozadjih. Odpira tudi vprašanje o vlogi praznine pri določanju prostora in upodobljenih predmetov ter odnosov med njimi. Na posameznih delih se poigrava z zornim kotom, razširja pravokotni okvir slike in z detajli ustvarja iluzijo prostora, ki se razrašča nad gledalca, ponekod uporabi več očišč, kar daje vtis nadrealistično koncipiranega prostora in se oddaljuje od ustaljene predstave evklidskega prostora. Ozadja del zapolnjuje npr. z vzorčastimi ploskvami in risarskim rastrom drobnih potez, kompozicije večkrat naseljuje z živalskimi, človeškimi liki in drugimi detajli, ki izvirajo iz didaktičnih pripomočkov iz obdobja nekdanje Jugoslavije in fotokopij vsakdanjih predmetov. Za grafike je značilna kompleksna tehnika, ki povezuje klasične grafične tehnike, kot je suha igla, z izbiro nekonvencionalnih nosilcev, in sicer so odtisnjene na platno ali blago, to pa je pritrjeno na reliefno oblikovan stiropor, ki je ključnega pomena za prostorsko učinkovanje grafik. Opaziti je poigravanje z optičnim zaznavanjem detajlov, saj se tisti, ki na grafiki delujejo oddaljeni v globino, bočijo navzven in obratno. Posebno mesto v njegovem opusu zavzemajo t. i. zvočne slike, ki poleg slikarskega dela vključujejo še ambientalno zvočno kompozicijo, ki jo naredi umetnik sam. Pri tem se ukvarja z vprašanjem zvočne dimenzije slikarstva oz. slike kot izhodišča za razvoj zvočnega ambienta. V slikarskem opusu se je zgodil obrat od abstrakcije v zgodnjem obdobju v realizem poznejše faze. Tudi v slikarstvu je temeljno izhodišče prostor, večkrat obravnava motiviko gozda, ki ga zapolnjujejo svetloba in živali, pri čemer posamezne kompozicije delujejo nadrealistično. V zadnjem obdobju se posveča projektu Metafizika družbenih sistemov, v katerem skozi lasten pogled, ki se oddaljuje od analitične misli, interpretira družbeno realnost in začasen status ideologij.
Andreja Rakovec
(16. 7. 2014)
