Maks Kavčič sodi med najvidnejše predstavnike mariborskega slikarstva v prvih treh desetletjih po 2. svetovni vojni. Zaslužen je za vzpostavitev organiziranje likovne dejavnosti v Mariboru, saj je bil dejaven na več področjih umetnostnega življenja, ne le kot likovni umetnik, ampak tudi kot organizator, restavrator in pedagog, v zgodovino slovenskega gledališča pa se je zapisal kot odličen scenograf. S predavanji o likovni umetnosti in javnimi vodstvi po muzejskih zbirkah je zainteresirani javnosti približeval umetnost. Bil je poverjenik za kulturo na mariborski občini (MLO Maribor). Pomembno je prispeval k razvoju Umetnostne galerije Maribor, ustanovljene 1954. Bil je član gradbenega odbora galerije, prizadeval si je za razširitev galerijske stavbe na Kresijo, v kateri naj bi bil dodatni prostor restavratorske delavnice, ki jo je vzpostavil. Njegov likovni jezik temelji na barvi in ekspresivni potezi, med najpogostejšimi motivi so krajina, figuralika in cvetlična tihožitja. Posvečal se je slikarstvu v tehnikah olja, gvaša, tempere in akvarela, risbam v svinčniku in oglju ter lavirani perorisbi in barvni risbi s čopičem. Več desetletij se je ukvarjal s scenografijo za profesionalna in ljubiteljska gledališča. Ilustriral je književna dela (npr. Ignac Koprivec: Kmetje včeraj in danes, 1939; France Filipič: Viharna leta, 1949; Josip Ribičič: Mucolin in volk, 1952; Kovanove dogodivščine, 1956) in objave v revialnem tisku (Franc Ksaver Meško: Sveti Frančišek in vdova Angelina, Naš dom, 1938). Organiziral je likovne kolonije, npr. v Lendavi, kamor so več let zahajali mariborski umetniki. Redno se je udeleževal skupinskih in samostojnih razstav doma in v tujini. Deloval je tudi kot restavrator za slikarska in kiparska dela, restavriral je gotske in baročne freske (npr. v cerkvi sv. Andraža v Leskovcu v Halozah, 1946 - skupaj z Gabrijelom Kolbičem; v viteški dvorani mariborskega gradu, 1946-47; v cerkvi sv. Štefana v Zanigradu, 1950; v cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Šoštanju, 1956; v stari grofiji v Celju, 1958-1959), v Umetnostni galeriji Maribor pa je med 1954-58 vodil restavratorsko delavnico, ki je bila do ustanovitve mariborske enote zavoda za spomeniško varstvo edina takšna institucija v mestu. 1949 je sodeloval z oddelkom za kulturo Ministrstva za prosveto LRS pri ustanovitvi restavratorskega oddelka na Zavodu za spomeniško varstvo. Deloval je tudi kot likovni pedagog in za svoje pedagoško delo je prejel nagrado Ministrstva za prosveto in kulturo (1949). Kot redni profesor je na Pedagoški akademiji v Mariboru predaval likovno teorijo, scenografijo in metodiko likovnega pouka. Svoje znanje je poglabljal na študijskih potovanjih v tujino (Pariz, 1937, Praga, 1938, Egipt, 1953, Italija, 1955, Nizozemska, 1956, München, 1958, 1959, Avstrija, 1965, 1966). Kot scenograf je izkoristil gledališka gostovanja v tujini za ogled razstav in bil tako na tekočem z novostmi in z dogajanjem na sočasnem umetniškem prizorišču zunaj Jugoslavije. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, med drugim tudi z nagrado Prešernovega sklada (1970) za slikarska dela, ki jih je 1969 razstavil na retrospektivi v Umetnostni galeriji Maribor in na razstavi v Mestni galeriji v Ljubljani, ki jo je pripravil skupaj z Miho Malešem in Lajčijem Pandurjem. Njegova dela hranijo v Umetnostni galeriji Maribor, Muzeju Velenje in Slovenskem gledališkem muzeju.
Predvojno obdobje v Kavčičevem slikarstvu zaznamujejo vplivi šolanja na zagrebški akademiji, ki se je slogovno napajala v francoskem postimpresionizmu in kubizmu. Opazen je vpliv barvnega realizma in skupine Neodvisnih, še posebej Zorana Mušiča, ki se v Kavčičevi likovni govorici kaže v izpostavljanju barve in njenega nanašanja v lisah ter upodabljanju realistične motivike. Paleta je na zgodnjih slikah zreducirana na temne, zamolkle barvne tone, nato jo začne svetliti in uporabljati pastelne odtenke. Motivno prevladuje krajina, medtem ko so figuralika, portret in tihožitje zastopani v manjšem številu. Barvni realizem goji še v medvojnem času in v prvih letih po 2. svetovni vojni. Študijsko potovanje v Pariz leta 1937 vpliva na poznejši obrat v barvitost in stilizacijo, ki je rezultat poznavanja slikarstva fauvistov, ekspresionistov, pariške šole in porajajoče se abstraktne umetnosti. Tako se začne v petdesetih letih 20. stoletja barva vedno bolj osvobajati deskriptivne vrednosti in pridobivati na avtonomnem značaju, medtem ko forma kaže postopen obrat v stilizacijo, a do dokončnega preloma z upodabljanjem prepoznavnega predmetnega sveta nikoli ne pride. Trdno komponirane krajine iz petdesetih let in usklajeno povezovanje kontrastnih barv odmevajo Cezannovo dediščino, vpliv Rouaultovega in Pregljevega slikarstva pa se kaže v temnih sklenjenih obrisih in razčlenjevanju kompozicije v mrežo barvnih ploskev. Odmevi Mušičevega dela se razbirajo v sorodni krajinski motiviki (npr. mariborska železniška postaja) in luničastih formah, ki se pojavljajo na Mušičevih abstraktnih krajinah, Kavčič pa jih uporabi za krošnje dreves. Poleg oljnih slik začnejo v petdesetih letih nastajati še dela v tehniki gvaša, v kateri slikar ustvarja do konca svoje umetniške poti. Gvaš mu ponuja večjo sproščenost, ki je vidna v skicozni potezi, svetlejšem koloritu, ki krajinam pridaja vtis zračnosti in lahkotnosti (npr. Srečanje, 1953; Benetke, 1954; Dubrovnik, 1956; Oljke, 1956), ali pa v barvnih kombinacijah, ki kažejo na osamosvajanje barve (npr. Dolina Koritnice, ok. 1958). Gvaši s krajinsko motiviko predstavljajo izrazni vrh Kavčičevega krajinarstva (npr. Obmorsko mesto, 1970; Zaliv, 1970).
Začrtana slogovna pot se v šestdesetih letih stopnjuje od vedno bolj sproščene poteze do hitrih, nemirnih barvnih nanosov, ki pridejo do izraza predvsem na morskih krajinah v tehniki gvaša (Obmorsko mesto, 1970; Zaliv, 1970) in posameznih figuralnih motivih v olju in gvašu (Voli, 1970; Brivec, 1970). Krajino reducira v kompoziciji, ki jo zasnuje v horizontalnih pasovih s širokimi potezami, in v barvni skali, ki jo na oljnih slikah omeji na tople barvne tone, in sicer v prvi polovici šestdesetih na temne (Patrulja, 1961; Na paši, 1963; Brusač, 1963), v drugi na svetlejše (Počitek, 1965; Štanjel, 1968).
Figuralni motivi so v petdesetih letih podani ekspresivno, figure so obrobljene z značilno temno konturo, hitra poteza upošteva kontrastno komponiranje barv. Nastajajo žanrski večfiguralni prizori, umeščeni v predmestje, na podeželje in gledališče, pritegnejo ga tudi posamezne figure. V šestdesetih stilizacija doseže vrh, figure so upodobljene z majhno glavo na velikem telesu, nekatere so geometrizirane. Prevladujejo motivi glasbenikov in lik malega bobnarja. Kavčič v zadnjem obdobju upodablja tudi ženski akt, ki ga podaja disproporcionirano v širokih potezah svetlih tonov.
Prepoznavno Kavčičevo motiviko predstavlja tudi tihožitje, ki ga goji od zgodnjega obdobja dalje in ki sledi slogovnemu loku od predvojnega barvnega realizma do poznejše ekspresivne interpretacije. V drugi polovici tridesetih let nastajajo pogledi v notranjščino ateljeja in mizarske delavnice s tihožitji različnih predmetov in orodja, v povojnih desetletjih pa ga pritegnejo cvetlice v vazi. Te so upodobljene v pastoznih nanosih, prevladujejo temnejši toni, ki so uravnotežene z detajli v pestrih oz. svetlejših barvah. Zadnja tihožitja kažejo eruptivnost v potezi in sproščenost v barvnem komponiranju, kar jih najbolj približa abstrakciji (npr. Tihožitje, 1971).
Risarski opus med drugim obsega lavirane perorisbe rimskih vedut, ki so nastale na potovanju po Italiji leta 1947. Skicozen risarski zapis z laviranimi detajli ustvarja slikovit chiaroscuro učinek. Risbe s svinčnikom, nastale med zdravljenjem v bolnišnici v Beogradu, sodijo med Kavčičeva zadnja dela, ki boleče opominjajo na človeško nemoč in krhkost. Motivika bolnikov, bolničarjev in invalidov je podana v razorani liniji, ki prispeva k pretresljivemu značaju del.
Tehniko akvarela je večinoma uporabljal za vedute oz. krajino (npr. cikel upodobitev Rima iz 1947 in Prage iz 1948), v kateri je ohranjal ali nakazoval obrisno risbo, ki jo je podajal skicozno in zapolnjeval s hitrimi nanosi akvarelne barve.
Pomembno mesto v Kavčičevem opusu zaseda tudi scenografija, s katero se je ukvarjal celo življenje. Začetki scenografskega dela segajo v dvajseta leta 20. stoletja, ko se je začel aktivno udejstvovati v ljubiteljskem gledališču na Studencih (bil je igralec, pevec, dirigent orkestra in pevskega zbora ter scenograf), na profesionalno pot scenografa pa je stopil po vojni, najprej v mariborskem gledališču, leta 1947 pa še v mariborski in ljubljanski Operi. Sprva se je naslanjal na obstoječe zglede, zatem pa je razvil samostojne rešitve, med katerimi so posamezne služile za vzor drugim scenografom. Z upoštevanjem zakonitosti odrskega prostora, vsebine uprizoritvenega dela in tehničnih posebnosti je učinkovito razreševal problematiko odrskega prostora in pri tem prispeval tudi inovativne rešitve, ki jih je odobravajoče sprejela gledališka kritika. Njegove scene so omogočale enostavno in skladno gibanje večjih skupin nastopajočih, obenem so izpostavile glavnega protagonista. V scene je večkrat vključeval citate iz starejše in sočasne umetnosti kot tudi iz svojih slikarskih del. Med scenografijami iz povojnega obdobja izstopa scena za opero Figarova svatba (1947). Kavčič je izpostavil osrednji prostor dogajanja in vstop ter odhod igralcev z odra. Če je sprva scenografija grajena tektonsko, postaja v petdesetih lahkotnejša, stilizirana, vedno večji pomen dobiva barva, ki se razživi v pestrih barvnih ploskvah na scenografiji za Seviljskega brivca (1955). Enega od vrhuncev tega obdobja predstavlja scenografija za opero Zaljubljen v tri oranže (1954), v kateri uresniči vse prej naštete značilnosti in doseže učinek slikovite razgibanosti. Posluževal se je tudi sodobne tehnologije, npr. projektorja, ki ga je uporabil v operi Črne maske (1957) in z njim projiciral sceno na gledališke zavese, kar je bila ena prvih scenografij na odru ljubljanske opere v celoti postavljena le s projekcijami. Scene postajajo v šestdesetih ekspresivnejše, v nekatere uvaja premične elemente, s katerimi doseže dramatične učinke, kot je npr. kurentova maska, ki so jo v zaključnem prizoru drame Mrtvi kurent (1960) spustili z vrha. Nobena od scenografij ni ohranjena, ohranjena pa je vrsta osnutkov v različnih tehnikah. Za nekaj uprizoritev je izdelal tudi kostume (Matiček se ženi, 1945; Beneški trojčki, 1946; Don Pasquale, 1952, v sodelovanju z Vladimirjem Ivanovičem Žedrinskim; Amelija gre na ples, 1960; Mrtvi kurent, 1960).
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
- 1939, 3. nagrada na II. Umetnostnem tednu v Mariboru
- 1940, priznanje na III. Umetnostnem tednu v Mariboru
- 1948, zvezna nagrada za inscenacijo Figarove svatbe
- 1949, nagrada za pedagoško delo Ministrstva za prosveto in kulturo LRS v Ljubljani
- 1961, nagrada na 5. mariborski kulturni reviji
- 1965, red dela s srebrnim vencem
- 1970, nagrada Prešernovega sklada
- 1970, srebrni grb mesta Maribor
- 1971, red zaslug za narod s srebrnimi žarki
Andreja Rakovec
(25. 9. 2023)
