Maruša Zorec je ena najvidnejših slovenskih arhitektk, še zlasti so odmevni njeni primeri prenove spomenikov kulturne dediščine, za katere je prejela vrsto nagrad. Prepoznavna poteza njenih posegov v arhitekturne spomenike je jasno ločevanje starega in novega, upoštevanje historičnega razvoja stavb in demonstracija na novo odkritih stavbnih delov, uporaba lokalnih materialov na inovativen način in diskretni posegi v prostor, ki jih zahtevajo tehnična oprema in sodobne servisne zahteve. Še zlasti jo pritegnejo tisti prenovitveni projekti, ki vključujejo javni program (npr. muzej, glasbena šola, knjižnica). Med prenovami izstopa prenova grajske pristave v Ormožu (2009-2011), za katero je prejela nagrado Prešernovega sklada. Ohranjenim stavbnim delom so se pridružili novi na tistih mestih, kjer je bil objekt porušen in neustrezno pozidan. Historični stavbni deli so prezentirani v belem ometu, novi posegi pa v opeki, kar na fasadi ustvarja ritem. Strešna kritina iz bobrovca, ki so jo narekovale zahteve konservatorjev, je spodbudila uporabo opeke kot osrednjega materiala, ki kaže na nove posege v stavbo in jih tako vizualno poveže med seboj, hkrati pa se vsebinsko navezuje na zbirko ormoške keramike iz prazgodovine, ki jo hranijo v muzeju. Tako so iz opeke narejene mreže na stenah, skozi katere lije sončna svetloba in v notranjščini ustvarja čipko svetlobe in sence. Tudi za liti tlak v interieru je uporabljena mleta opeka. Z dvema visokima priznanjema je bila nagrajena tudi za prenovo Vetrinjskega oz. Naskovega dvorca v Mariboru (2008-2009). Z odstranjevanjem plasti in sekundarnih gradbenih elementov se je izluščila stavbna lupina, ki je tako dobila asketsko učinkujoč videz izčiščenega, jasno zasnovanega ambienta, medtem ko so novi posegi (mostovži, ograje, stene) naznačeni s kontrastno temno barvo. Zgleden primer prenove je tudi ravenska knjižnica dr. Franca Sušnika (2001-2005), ki je umeščena v grajsko stavbo. Obstoječemu grajskemu kompleksu je arhitektka pripojila skeletni stavbni kubus, ki se skozi steklene površine odpira svetlobi in pogledom v zunanji prostor, s čimer se ustvarja povezava z zeleno okolico in arhitektki ljubo naravo. Domiselna je prezentacija temeljev kašče, odkritih med prenovo, s kamnito klopjo, ki teče po obrisu tlorisa. Pri snovanju novogradenj ji je najpomembnejša celota, ključni vlogi igrata prostor in svetloba, upošteva kontekst stavbe, kar je zagovarjal tudi arhitekt Vojteh Ravnikar, ki je pomembno vplival na formiranje Zorčeve. Drži se načel preprostosti in jasnosti, tako v tlorisu kot volumnu, osredotoča se na dobro komunikacijo med prostori in uporabo avtohtonih materialov, od katerih prednjači les. Zorčeva ustvarja nevsiljivo, diskretno arhitekturo, izpostavlja njene temeljne naloge, s čimer jo zapisuje brezčasnosti. Velik zgled ji predstavlja narava s svojo enostavnostjo in večnostno prezenco, zato je ena prepoznavnih potez v njenem delu ustvarjanje vzdušja, kakršnega najdemo v naravi, tudi v arhitekturi. Med večkrat nagrajenimi projekti je ureditev trga in zunanji oltar pred baziliko na Brezjah (2005-2008). S postavitvijo oltarja na vzdolžno stranico trga je preorientirala obstoječo linijo vzhod-zahod s poudarkom na cerkveni fasadi in odprla širok prostor, ki se ne izteka v globino, temveč nasprotno, vernike bolj približa oltarju in tako simbolno zaokroža misel o povezanosti krščanske skupnosti. Oltar je umeščen v obstoječe obzidje, pri čemer njegova zasnova spomni na gotske krilne oltarje: »omara« z oltarnim prostorom sega v ozadje za linijo obzidja, pogled vanjo pa je možen tedaj, ko se odprejo krila. Oltar s horizontalno usmerjenostjo sledi liniji obzidja, obenem pa deluje kot kulisa. Gre za eno najbolj izvirnih rešitev v sodobni sakralni arhitekturi na Slovenskem. Preureditev trga je zajela odstranitev dreves, ureditev dostopa do sanitarij in novo tlakovanje, v katerem je s svetlimi ploščami nakazana os cerkve s parkom. Prostor pred cerkvijo je s preureditvijo zaživel kot trg. Maruša Zorec se je udeležila več natečajev in za svoje projekte prejela vrsto nagrad, npr. prvo nagrado za projekt prizidka k stavbi Mestne občine Maribor (2006) in prvo nagrado za projekt ureditve parka v Izoli, kjer je sodelovala z Ano Kučan (2007). Načrt za prizidek k občinski stavbi v Mariboru je predvidel pozidavo na dvorišču in vzhodnem delu stavbnega bloka, pri čemer bi prišlo do preorientiranja glavnega vhoda, ki bi se preselil na Ulico heroja Tomšiča. Na dvorišču bi zgradili manjše stavbe z uradi, med njimi uredili parkovne površine in parkirišča ter dostop do uradnih prostorov v sedanji občinski stavbi skozi pokrit atrij. Projekt še ni bil realiziran. Med zadnjimi izvedenimi projekti je mladinski hotel Punkl (2009-2011) na Ravnah na Koroškem, ki ga odlikuje ekološki pristop v gradnji, saj je osnovni gradbeni material les in je ena prvih lesenih pasivnih hiš v Sloveniji. Med večjimi realiziranimi projekti je bila izgradnja Olimpijskega športnega centra v Planici (2001-2007), s katerim je Slovenija dobila sodobno športno središče, ki s prepletom tradicije in sodobnega v zasnovi, kjer izstopa uporaba lesa kot tipičnega alpskega gradbenega materiala, nadaljuje tradicijo kakovostne alpske arhitekture v moderni preobleki. Maruša Zorec se posveča tudi raziskovanju slovenske arhitekture iz obdobja 1960-ih in 1970-ih. Raziskala je opus Otona Jugovca in leta 2001 v Cankarjevem domu pripravila razstavo in izdala monografijo, za kar je bila nagrajena s Plečnikovo medaljo. Zavzema se za ohranjanje slovenske arhitekturne dediščine, še zlasti povojne, na temo česar tudi publicira; poleg tega je sodelovala pri pripravi publikacije Evidenca in valorizacija objektov slovenske moderne arhitekture med leti 1945-70 (2000), v kateri je s kolegi opozorila na kakovostne dosežke slovenske moderne arhitekture. Je avtorica več strokovnih člankov o sodobni arhitekturi. Aktivno sodeluje v strokovnih združenjih, odborih in komisijah, bila je članica žirije za podelitev Plečnikovih odličij (2001, 2010) in strokovne skupine za vizualne umetnosti na Ministrstvu za kulturo. Svoje delo je predstavila na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini.
Nagrade, priznanja, odlikovanja
- 1996, priznanje Piranesi za poslovno-stanovanjsko stavbo SKB v Kopru (skupaj z Vojtehom Ravnikarjem in Robertom Potokarjem)
- 1998, priznanje Piranesi za prenovo vile Ventrelli (skupaj z Robertom Potokarjem in Ano Kučan)
- 1999, priznanje Piranesi za kapelo s. Frančiška v Ljubljani
- 2001, častno priznanje v kategoriji javni objekti za knjižnico Franceta Bevka v Novi Gorici, podeljeno na sejmu Domofin v Celju (skupaj z Vojtehom Ravnikarjem in Robertom Potokarjem)
- 2002, Plečnikova medalja za razstavo in monografijo o Otonu Jugovcu
- 2008, priznanje Piranesi za zunanji oltar na Brezjah (skupaj z Martino Tepina)
- 2009, Plečnikova nagrada za trg in zunanji oltar na Brezjah (skupaj z Martino Tepina)
- 2010, Plečnikova medalja projektivnemu biroju Arrea arhitektura za zunanji oltar na Brezjah
- 2010, nagrada Piranesi za obnovo Vetrinjskega dvorca v Mariboru (skupaj z Matjažem Bolčino)
- 2011, Plečnikova medalja za prenovo Vetrinjskega dvora v Mariboru (skupaj z Matjažem Bolčino)
- 2012, nagrada Prešernovega sklada za ureditev grajske pristave v Ormožu
- 2012, Steletovo priznanje
- 2014, plaketa Pro universitate labacensi Univerze v Ljubljani
Andreja Rakovec
(17. 3. 2016)
