
Momčilo Krković je bil eden od vodilnih kiparjev spomeniške plastike v bivši Jugoslaviji. Njegov širok opus, ki obsega okoli petsto malih plastik in približno trideset spomenikov, je izrazito dvodelen. V zgodnjem ustvarjalnem obdobju, po zaključeni specialki iz kiparstva pri Lojzetu Dolinarju na beograjski akademiji, se je mladi umetnik posvečal kiparstvu v kamnu, in ustvarjal monumentalne volumne hrapavih površin, v katerih je kljub močnemu abstrahiranju ohranjal aluzije na človeško figuro. Prav človek oziroma njegova pozicija v dehumaniziranem svetu 20. stoletja je osrednja tema njegovih zgodnjih ciklov (Človek 13 trdnjava, deloma Človek 13 grad) in spomenikov (mdr. Srečanje, Forma viva v Mariboru). Po letu 1980 so čedalje bolj kubistične, antropomorfne oblike zamenjali mehki, imaginarni pejsaži v glini, v katerih se je umetnik odmaknil od trdnega, konkretnega sveta (cikel Pojavljanje pozabljenih prostorov). Po letu 1997 se je Krković pod vplivom burnih družbeno-političnih dogajanj na ozemlju bivše Jugoslavije ponovno deloma vrnil k figuraliki in pejsažem pripojil motiva lobanje in križa, ki prevladujeta v umetnikovem poznem ustvarjanju (cikla Pod dnom časa in Posthumno obdobje).
Katarina Mohar
(26. 10. 2012)