
Slavko Tihec sodi med najpomembnejše umetnike druge polovice 20. stoletja na Slovenskem. Doma in v tujini večkrat nagrajeni umetnik, profesor kiparstva na ljubljanski akademiji, je bil v svojem ustvarjanju vselej izjemen inovator. Njegov opus iz šestdesetih let so najbolj zaznamovale skulpture semaforjev oziroma povezanih žarkastih celičnih jeder (npr. Temni semafor), desetletju kasneje pa se je posvetil kinetični umetnosti, ki jo je raziskoval v mešanih tehnikah in z uporabo novih materialov v t.i. akvamobilih. V drugi polovici sedemdesetih so nastale znamenite plastike v obliki geometrijskih teles (npr. Spomenik NOB v Mariboru), njihove razplastene površine pa je kipar in grafik pogosto dopolnjeval s slikarsko oziroma grafično obdelavo.
Nagrade in priznanja
1960, 1961, nagrada mariborske kulturne revije
1962, nagrada na prvi jugoslovanski razstavi Gozd in les, Slovenj Gradec
1963, tretja nagrada na V. sredozemskem bienalu, Aleksandriji
1965, nagrada mesta Maribor
1967, odkupna nagrada na III. trienalu, Beograd
1967, nagrada Prešernovega sklada (za kiparsko delo, razstavljeno na beneškem bienalu)
1970, druga nagrada za idejni osnutek spomenika NOB na Kozari
1973, prva nagrada na I. bienalu jugoslovanske male plastike v Murski Soboti
1973, prva nagrada Panonia 73 v Szombatheliju
1973, nagrada Riharda Jakopiča
1983, Prešernova nagrada (za kvalitetne inovacije v kiparstvu, predvsem za nove rešitve spomenikov NOB)
Katarina Mohar
(19. 12. 2012)