Stane Kregar je eden najpomembnejših umetnikov 20. st. na Slovenskem. Je vodilni predstavnik (post)nadrealizma na Slovenskem in ključna osebnost za razvoj modernizma. Kot izredno plodovit umetnik je ustvarjal profano in sakralno umetnost in na obeh področjih naredil prelomna dela ter zarisal nove smernice. Aktivno je bil udeležen v umetniških organizacijah, in sicer je bil predsednik Kluba neodvisnih slovenskih umetnikov, v Društvu slovenskih likovnih umetnikov pa je opravljal različne funkcije (predsednik umetniškega sveta v letih 1959-1960, 1970-1971, član umetniškega sveta 1961-1962, član nadzornega odbora 1964-1965, član posvetovalnega sveta 1968). Leta 1971 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Razstavljal je na številnih razstavah doma in v tujini, leta 1956 je sodeloval na razstavi Guggenheim International Award v Parizu in New Yorku. Njegova dela hranijo javne in zasebne zbirke v Sloveniji in tujini, največja zbirka njegovih del, nastala na podlagi donacije umetnikovih sorodnikov, je v Kregarjevi galeriji v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, ustanovljeni leta 1993 in odprti leta 1994. Prvo postavitev je leta 1993 zasnovala Anica Cevc, drugo pa leta 2014 Andrej Doblehar. Kregarjev opus je zelo raznovrsten, obsega slike, akvarele, gvaše, risbe, freske, sgraffita, mozaike, vitraje, tapiserije, paramente, intarzije, ilustracije in knjižno opremo. V mladosti se je ukvarjal s kiparstvom in glasbo, a ju je pozneje opustil. Že v gimnazijskih letih se je med leti 1921-1925 posvečal ilustriranju dijaškega lista Domače vaje, ki ga je opremil s secesijsko in novostvarnovsko zasnovanimi vinjetami in ilustracijami. Slikarstvu se je posvečal kot študent teologije, ko je nanj med drugim vplival Tone Kralj. Po mašniškem posvečenju ga je ljubljanski škof Gregorij Rožman poslal študirat na likovno akademijo v Prago, da bi na šentviški klasični gimnaziji nasledil pokojnega profesorja risanja Gašperja Porento. Kot študent je pokazal veliko nadarjenost, zato mu je profesor Max Švabinsky pustil dovolj svobode in nadziral le tonsko usklajenost. V Pragi, ki je bila odprta za francoske zglede, je Kregar spoznal kubizem in nadrealizem, ki sta vplivala na njegovo kasnejše delo, na razstavah si je ogledoval dela francoskih umetnikov, še zlasti sta nanj naredila vtis Picasso in de Chirico, pri Daliju pa ga je pritegnila predvsem fantastičnost. Med študijem je leta 1933 razstavljal v okviru praškega kluba Neodvisnih. Bil je pobudnik ustanovitve Kluba neodvisnih slovenskih umetnikov leta 1937, leta 1938 je postal njegov predsednik in v naslednjih letih dejaven pri organizaciji razstav in drugih dogodkov. Kregar je svoje likovno znanje ves čas svojega življenja nadgrajeval na študijskih potovanjih po Evropi, še zlasti po Franciji, kamor se je redno vračal od zaključka študija naprej. Tako ga je leta 1937 navdušila Picassova Guernica, kasneje pa ga je močno zaznamovala umetnost vitrajev v gotskih katedralah (npr. v Chartresu) in umetnost ter duhovnost francoskega umetnika Alfreda Mannesiera. Zgodnje Kregarjevo obdobje je najprej v znamenju kubizma, pri čemer se ukvarja z analitičnim razčlenjevanjem predmeta, in zatem njegove različice nadrealizma, ki se razlikuje od francoskega v vsebini in se prej naslanja na simbolizem. Kregarjev nadrealizem se izoblikuje v lirično-melanholičnih interpretacijah sanjskih vizij s trpkim podtonom, polnih simbolnih elementov, umeščenih v prostrane pokrajine človeškega uma. V kompozicije pogosto vključuje slike in kipe, odseve v zrcalih, kar ustvarja dvojnost podob, sliko na sliki in prispeva k bogatemu, celo kaotičnemu podobju človekove podzavesti, ki ga ne nadzira logični razum. Njegovi svetovi so predstavljeni v utišanih barvah, kar se povezuje s kontemplativno učinkujočo vsebino. V tem obdobju se poraja tudi njegov čut za družbeno problematiko, ki ga s pretanjenim občutkom za človeško stisko ob vojni grožnji izrazi na sliki Revolucija v Španiji (1937), ki jo prištevamo h Kregarjevim angažiranim umetniškim delom, ki se ponovno pojavijo v zadnjem obdobju njegovega opusa. Kregarjev nadrealizem se proti koncu 1930-ih prelije v barvni realizem, k čemur prispeva delovanje v okviru Neodvisnih in spremljanja aktualnega francoskega slikarstva, kjer so se pojavljale težnje po figuraliki. Prevladujejo figuralika in tihožitja, nastajajo tudi portreti in avtoportreti, barvni realizem oz. realizem goji še po vojni v 2. pol. 1940-ih. Več slik in risb iz predvojnega obdobja je bilo izgubljenih oz. uničenih leta 1941 ob nemški okupaciji, ko je moral slikar v naglici zapustiti svoj atelje v Šentvidu. Po vojni je moral zaradi bolezni prekiniti z učiteljskim delom in se je posvetil slikarstvu. Tedaj je v njegovi motiviki posebno mesto zavzela krajina, ki ga je pritegnila med bivanjem v Preddvoru, pomemben impulz pa mu je dala istrska pokrajina s svojo značilno svetlobo in žarečimi barvami, kar predstavlja izhodišče za njegove poznejše abstraktne krajine. Obdobje med leti 1951-1953 velja za prehodno obdobje, ko je slikar iskal pot v abstrakcijo, ko se je poslovil od predmeta in se osredotočil na barvo. Kot vmesna postaja mu je služil analitični kubizem oz. postkubizem, ko je kompozicije razčlenil v mrežasti konglomerat barvnih ploskev. Študijsko potovanje v Francijo leta 1952, kjer je preživel štiri mesece, pa predstavlja dodaten impulz za prestop v abstraktno slikarstvo, ki ga je predstavil na razstavi v Moderni galeriji leta 1953, na kateri je sodeloval še Riko Debenjak. Razstava je naletela na širok odmev ne le v Sloveniji, ampak tudi v tedanjem jugoslovanskem prostoru in sprožila polemike o družbeni vlogi abstraktne umetnosti, saj so v njej videli zgolj larpurlartizem in posnemanje modnih smernic dekadentnega Zahoda, kar je bilo sporno v očeh socialističnih norm in naziranja umetnosti kot dejavnosti v službi družbe. Ta razstava velja za eno prelomnih razstav v zgodovini sodobne umetnosti na Slovenskem in je Kregarja uvrstila na mesto pionirja slovenskega modernizma. V prvi fazi Kregarjevega abstraktnega slikarstva je kompozicija zasnovana kot konstrukcija s sekajočimi se linijami, ki jih dopolnjujejo barvne ploskve, v naslednji fazi pa se konstrukcijska mreža razblini in barvne lise lebdijo v brezprostorju. Barva tako zavzame avtonomno mesto na slikarski površini, oživi v svoji lepoti in izrazni moči, pri čemer slikar s harmoničnim barvnim skladjem oz. spretnim povezovanjem kontrastov v uravnoteženo celoto ustvarja barvne štimunge, za kar likovna kritika uporablja izraz barvna orkestracija. Glavni vir Kregarjevih abstraktnih del je bila narava, slikar je v barvnih kombinacijah podal njeno bistvo in zajel razpoloženje v določeni uri dneva z značilno svetlobo, npr. v meglenem jutru, julijskem popoldnevu, ob sončnem zahodu, v pomladnem in jesenskem času. Dela bi lahko razdelili na lirična in ekspresivno obarvana. S tovrstnimi deli se je uvrstil med ključne predstavnike abstraktnega krajinarstva na Slovenskem. Sredi 1960-ih je prišlo do ponovnega preobrata v Kregarjevem opusu, ko se je slikar odzval na družbene spremembe na eni in na aktualne likovne smeri na drugi strani. Ponovno so se ob abstraktnih detajlih pojavili figura in neposredno spoznavni motivi, kolorit je postal bolj intenziven, kompozicije, sestavljene iz barvnih ploskev, so mestoma ustvarjale vtis plakata, kar je dela približalo sočasnemu ameriškemu in britanskemu slikarstvu. V teh delih odzvanja npr. osvajanje vesolja, pojav hipijev in njihovega iskanja sreče, vietnamska vojna, atentat na Roberta Kennedyja, študentske demonstracije leta 1968 v Parizu. Kregar je začrtal pomembne smernice ne le v profani, temveč tudi v sakralni umetnosti, saj je s svojimi deli opremil številne cerkve, kapele in druge sakralne prostore. Posamezna dela so nastala že v njegovem zgodnjem obdobju, intenzivneje pa se je začel ukvarjati s sakralnimi deli v 2. pol. 1950-ih, ko so začeli nastajati oltarni nastavki, freske in vitraji, v 1960-ih so se jim pridružili še mozaiki in sgraffita. V sakralni umetnosti je upošteval določila liturgije in ustvaril vrsto precedenčnih del, ki so sprožila nov val v opremljanju sakralnih prostorov. Dela so nastajala za že obstoječe in novozgrajene objekte, v sodelovanju z arhitekti (največkrat s Tonetom Bitencem) je ustvaril moderne bogoslužne prostore. V veliki večini primerov se je odločal za figuralne kompozicije, pri čemer mu je za likovno izhodišče služilo njegovo slikarstvo iz faze barvnega realizma. Kompozicije so sestavljali motivi Kristusa, svetopisemskih oseb in svetnikov ter svetopisemski prizori, ki jih je dopolnjeval s simbolnimi detajli, za ozadja je uporabljal barvne kompozicije v slogu svojih abstraktnih slik. Izjemo in hkrati vrhunec Kregarjevega sakralnega opusa predstavlja oltarni nastavek iz semeniške kapele v Ljubljani (1965), zasnovan kot triptih, kjer je figuralika zreducirana le na simbole štirih evangelistov, platno pa zapolnjujejo abstraktni motivi na temo stvarjenja sveta, odrešenja in poveličanja. Izmed mozaikov velja izpostaviti mozaik v župnijski cerkvi v Ježici (1963-1972), ki je največji Kregarjev mozaik, pri katerem se je vzoroval po starokrščanski in bizantinskih mozaikih. Posebno mesto v Kregarjevem opusu zavzemajo vitraji, osnutke za katere je izdeloval neprekinjeno od leta 1958. Pomemben zgled mu je predstavljal Alfred Manessier, čigar vitraje je videl v francoskih cerkvah. Z vitraji je Kregar opremil vrsto gotskih cerkva na Slovenskem (npr. stolnico v Mariboru, kapelo Žalostne Matere Božje v Celju, župnijsko cerkev v Kranju) in mlajših sakralnih prostorov, med katerimi izstopata župnijska cerkev v Kosezah (1974) in semeniška kapela v Ljubljani (1971). V sakralni umetnosti je moral večkrat pristati na kompromise tako z naročniki kot z izvajalci, kar je še zlasti vidno na vitrajih, pri katerih izvajalec Franjo Sušilović, vodja delavnice Staklo v Zagrebu, kjer so izdelali vse Kregarjeve vitraje, ni vedno upošteval umetnikovih napotkov glede propustnosti svetlobe. Kregar je naredil več načrtov za cerkvene paramente, kjer je uporabil krščanske simbole v kombinaciji z liturgičnimi barvami. Med njimi so npr. mašni plašči za ljubljansko in mariborsko stolnico, ornat ob novi maši župnika Janeza Pogačnika, ki so ga izdelali večkrat (med drugim tudi za škofovski ornat ob posvečenju nadškofa Alojzija Šuštarja), in mitra za škofa Stanislava Leniča. Vse paramente so izdelale redovnice samostanov šolskih sester v Radovljici in Mariboru ter veziljstvo Ercigoj iz Ljubljane, kjer še danes izdelujejo mašne plašče po Kregarjevih načrtih. Kregar je ilustriral vrsto liturgičnih in drugih knjig, pesniške zbirke in veroučne učbenike. Naredil je načrte za naslovnice liturgičnih knjig, ki jih tiskajo še danes. Več let je sodeloval z Mohorjevo založbo v Celju, za katero je ilustriral knjige in Mohorjev koledar.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
- 1962, 2. nagrada za sliko Julijski dnevi na II. Memorijalu Nadežde Petrović v Čačku
- 1971, Prešernova nagrada
Andreja Rakovec
(17. 3. 2016)
