Stojan Batič je eden najpomembnejših kiparjev 20. st. na Slovenskem. Njegov obsežen opus vključuje spomenike, fontane, javno plastiko, portrete, opremo ladij, malo plastiko, risbo, grafiko, ilustracijo in slikarska dela. Kiparjevo mladost je zaznamovalo delo v Rudniku Trbovlje. Sprva je delal kot tehnični risar v rudniški jamomernici, zatem so ga zaradi upora, da bi govoril nemško, kazensko premestili v rudniško šolo, kjer je delal v rudniku. Leta 1944 se je pridružil partizanom Kozjanskega odreda, kjer je bil aktiven v krogu kulturnikov, bil je referent za likovno umetnost v Kajuhovem klubu IV. operativne cone. V partizanskih letih je ustvaril nekaj malih plastik in risb, ki se niso ohranile. Po vojni je bil v prvi generaciji študentov novoustanovljene akademije za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je na dodiplomskem študiju pri Borisu Kalinu pridobival znanje na področju realističnega portreta, akta in oblikovanja kamnite plastike, študij v kiparski specialki pri Frančišku Smerduju pa ga je obogatil predvsem na področju male plastike. Že med študijem se je posvečal spomeniški plastiki na temo NOB, kjer je upošteval načela realističnega modeliranja in patetičnih vsebinskih formul. 1950-ta so zaznamovala študijska potovanja, na katerih je odkrival kiparstvo preteklih stoletij in sodobnega časa, kar mu je pomagalo pri preoblikovanju lastnega sloga konec 1950-ih: na potovanju po Italiji leta 1953 je spoznaval dela italijanskih figuralnih kiparjev, na razstavah Beneškega bienala v letih 1954 in 1955 si je ogledal zlasti dela italijanskih kiparjev figuralikov, na krajšem potovanju v Parizu leta 1954 so ga pritegnila Rodinova dela in obiskal je Ossipa Zadkina, leta 1956 je s študijsko štipendijo odšel v Pariz in se leta 1958 za štiri mesece vrnil v Zadkinov atelje, kar je še dodatno vplivalo na njegovo nadaljnje delo. V letih 1958-1959 je bil predsednik Društva likovnih umetnikov Slovenije, leta 1960 je bil izvoljen za poslanca v kulturno-prosvetnem zboru RS. Prizadeval si je za izboljšanje položaja umetnikov s štipendijami in pokojninami, na primeru dobrih praks iz tujine, zlasti Dunaja, si je prizadeval za zakon, ki bi določal, da se en odstotek vrednosti novogradenj nameni za likovna dela, ki bi se tako vključila v stavbe, kar pa ni bilo uzakonjeno. Bil je tudi delegat fundacije Moša Pijade. Občini Trbovlje je kipar poklonil opus male plastike in leta 1988 so v Zasavskem muzeju odprli Batičev salon s stalno postavitvijo del iz donacije. Redno je razstavljal doma in v tujini, leta 1964 se je udeležil kiparskega simpozija Forma viva v Seči pri Portorožu. Za svoje delo je prejel več nagrad in priznanj. Njegova dela hranijo v muzejskih in galerijskih zbirkah doma in na tujem. V njegovem ateljeju so se izobraževali kiparji, med njimi npr. Matjaž Počivavšek in Boris Prokofjev, ki so pridobili zlasti tehnično znanje, kot je izdelava konstrukcij spomenikov in izračun statike. Batič je zapisan figuraliki, v posameznih kiparskih ciklih prehaja v abstrakcijo, vendar se naposled vrne k figuri. Njegov kiparski opus obsega dela v tradicionalnih kiparskih materialih, kot so bron, kamen in glina ter izjemoma les, za posamezne cikle male plastike pa je uporabljal tudi nekonvencionalna materiala lignit in steklo. Ustvarjal je monumentalno in malo plastiko, izdelal je vrsto perforiranih reliefov, s katerimi je opremil več stavb in ladij, zmodeliral je več drobnih plastik, ki jih podeljujejo kot nagrade (npr. za Društvo glasbenih umetnikov Slovenije je oblikoval miniaturno doprsje Julija Betteta, za Mestno občino Ljubljana miniaturni kip kmečkih puntarjev po spomeniku, posvečenemu kmečkim uporom na ljubljanskem gradu). Monumentalna plastika obsega spomenike, posvečene NOB, zaslužnim posameznikom in zgodovinskim dogodkom, in javno plastiko, ki črpa iz literarne vsebine, motivike delavcev in rudarjev, nastajali so tudi reliefi velikih dimenzij. V spomeniški plastiki je po začetnem obdobju realizma in socrealizma konec 1950-ih naredil preobrat in vanjo vpeljal stilizirano formo, ki temelji na sledečih značilnostih: geometričnih oblikah, kompoziciji, ki se razvija iz središčnega bloka, bogato strukturirani površini z grafizmi, deskriptivnost in narativnost iz zgodnjega obdobja so zamenjali simbolika in ekspresivni poudarki. Točko preloma v razvoju spomeniške plastike predstavlja Spomenik padlim borcem NOB v Logatcu (1958), zasnovan kot rimski miljni kamen s skupino stiliziranih figur, ki ne presegajo kiparskega bloka, temveč tvorijo trdno zraščeno jedro s poudarjenimi vogalnimi liki, ki s stilizacijo in redukcijo detajlov pridobijo na izpovedni moči. Veliko poznejših del izhaja iz kompozicije logaškega spomenika, kjer figuralna skupina tvori jedro kompozicije (npr. Spomenik kmečkim uporom v Ljubljani, Spomenik odpora v Nabrežini pri Trstu, Lepa Vida, Spomenik padlim borcem NOB v Šentjanžu, kiparska skupina na spomeniku v Dražgošah, Štirje srčni možje). V spomeniški in drugi javni plastiki večkrat odmevajo kompozicije, ki jih je Batič razvil v mali plastiki, npr. v spomeniku Svobodi in miru na Poljani odmeva cikel Eksplozije. Je tudi avtor številnih portretov, upodobil je številne politike, narodne heroje, umetnike, literate, znanstvenike in druge zaslužne posameznike, naredil je preko osemdeset zasebnih portretov. V portretistiki je dosledno gojil realizem. V 1960-ih je s svojimi deli opremil osem ladij (eno tujo in sedem slovenskih), ki so jih zgradili v Pulju. Pri opremi je Batič upošteval ime ladje, poimenovane po izbranem slovenskem kraju, in izbral motive iz zgodovine, mitologije in narodopisja, ki so se navezovali na posamezni kraj, zato ta dela veljajo kot predhodna faza ciklom z literarno vsebino v kiparjevi mali plastiki. Mala plastika predstavlja področje kiparjeve ustvarjalne svobode in izrisuje razvojni lok njegovega sloga skozi več ciklov: dekliški akti, Rudarji, Harlekini, Satiriada, Eksplozija, Tragos, Aura Slovenica, Slovenski miti in legende, Gilgameš, Evropske legende, Itaka. Vsebino za večino ciklov je Batič črpal iz literature in mitologije. Zgodnje obdobje zaznamuje cikel dekliških aktov, kjer je čutiti odmeve Smerdujevih del, hkrati pa Batič prida svoje oblikovne rešitve, kot je značilna disproporcionirana figura z drobno glavo in velikim, mehko modeliranim telesom z razpotegnjenimi okončinami. Figure so razgibane, tudi ko so upodobljene v sedečem položaju, so polne dinamike: v prekrižanih rokah in nogah ter zasukih glave se ustvarja kompleksna vsota križajočih se diagonal, težišče figure se večkrat prestavlja iz središča na rob celote. Konec 1950-ih izoblikuje enega svojih najbolj prepoznavnih motivov - rudarja, s katerim se poslovi od zgodnjega obdobja realizma in dekliških aktov. Cikel Rudarji (kipar ga imenuje tudi Mojim rojakom trboveljskim rudarjem) predstavlja enega od vrhuncev njegovega opusa in leta 1960 je zanj prejel Prešernovo nagrado. Na stilizirano figuro rudarja lahko zremo kot na rezultat Batičevih kiparskih raziskovanj v 1950-ih. Rudarja prekriva bogato strukturirana površina z mrežastimi detajli, vrezninami, zrnatim in hrapavim rastrom. Kot junak tedanjega časa deluje herojsko in obenem prvobitno kot lik, ki prihaja iz podzemlja in zato v sebi nosi nekaj skrivnostnega, pradavnega. Za več del z rudarsko motiviko je Batič uporabil lignit in tako domiselno povezal vsebino in material. V lignitu je odkrival lepoto tekstur, odlomov in zalomljenih linij, ki jih je vključeval v kompozicije. V posameznih delih je posegel v abstrakcijo, z vključevanjem različnih predmetov oz. objets trouves, kot so rudarska oprema in orodje ter predmeti iz vsakdanjega življenja, pa je ustvaril svojo različico popartističnih objektov. V ciklu Satiriada se vrne k figuraliki, gre za cikel z literarno vsebino, saj izhaja iz grške mitologije, in sicer se osredotoči na erotične vsebine. Osamel eksperiment v Batičevem kiparstvu predstavlja cikel Eksplozije, katerega izvedba je bila tehnično zelo zahtevna, saj gre za stekleno plastiko, narejeno s tehniko pihanja stekla in trganja robov steklene posode, pri čemer se celota formira okrog bronastega izstrelka, ki se je zajedel v njeno osrčje. K tematiki eksplozije je kiparja privedla tedanja napeta situacija v svetu z vietnamsko vojno na čelu, ko je nasilno uničenje človeštva ponovno postalo realna grožnja. Vrhunec Batičeve male plastike predstavlja cikel Tragos, v katerem je kipar zajel protagoniste Evripidovih, Ajshilovih in Sofoklejevih tragedij. S poglobljenim študijem junakov, njihovih značajev in dramatičnih usod je ustvaril unikaten zapis človeške narave, ujete v neizprosno igro usode. V likih je izrazil njihovo bolečino, nemoč, razklanost med dolžnostjo in lastnimi občutki, neuklonljivost in ponos. Njihovo burno notranje doživljanje je zajeto v diagonalah in zalomljenih linijah teles, njihova odločenost, da uresničijo svoj namen ne glede na vse, in trdnost se odražata v statičnih celotah, ki mestoma asociirajo na stebre. Reprodukcije del iz cikla Tragos so uporabili kot ilustracije k slovenski izdaji Sofoklejevih dram Antigona in Kralj Ojdipus. K antični literaturi se je Batič vrnil še v dveh ciklusih: Gilgameš, kjer je v tehniki obarvane terakote obravnaval prizore iz sumerskega epa o pogumnem kralju Gilgamešu, in Itaka, kjer se je posvetil Homerjevi Odiseji. Obravnaval pa je tudi motive iz slovenske literature in zgodovine. Uvod v cikel Aura Slovenica predstavlja relief Ustoličenja slovenskih knezov, cikel pa se osredotoči na Celjske grofe. V ciklu Slovenski miti in legende je obravnaval junake iz slovenskega ljudskega slovstva in literature, v ciklu Evropske legende pa znane junake iz zakladnice evropske literature. V Batičevem opusu najdemo tudi risbe in ilustracije, ki jih odlikuje tekoča linija, ob kiparskih delih je večkrat razstavil tudi risarske osnutke. V mladosti se je posvečal tudi slikarstvu, slike je leta 1945 razstavil skupaj s kiparskimi deli na razstavi borcev v Ljubljani, vendar se je z vstopom na akademijo usmeril v kiparstvo.
Nagrade, priznanja, odlikovanja:
- 1945 - 1946, nagrada akademije za najboljšo modelirano glavo
- 1955, plaketa I. bienala mediteranskih dežel v Aleksandriji
- 1960, Prešernova nagrada
- 1961, nagrada Morgan's v Riminiju
- 1962, nagrada za likovna dela ob 20. obletnici revolucije
- 1963, nagrada za kiparstvo Salon 63 na Reki
- 1964, nagrada za kiparstvo, podeljena v Trbovljah
- 1966, nagrada Vstaje slovenskega naroda za leto 1966 za spomenik revolucije v Zagorju ob Savi
- 1973, nagrada sklada Zveznega odbora ZZB NOV Jugoslavije za kiparstvo, podeljena v Beogradu
- 1975, Prvojunijska nagrada v Trbovljah
- 1975, nagrada mesta Ljubljana 1975 za posebne uspehe na področju kulture
- 1978, Župančičeva nagrada
- 1987, nagrada Tončke Čeč v Trbovljah
Andreja Rakovec
(17. 3. 2016)