dr. IVAN JOŽEF TOMAŽIČ
1928-1933 lavantinski pomožni škof in naslovni škof bargalski
1933-1949 lavantinski škof
1933-1941, 1945-1949 apostolski administrator delov krške, sekovske in somboteljske škofije v Jugoslaviji
škofovsko geslo: Non ego, sed Deus
Ivan Tomažič se je rodil 1. avgusta 1876 v Miklavžu pri Ormožu. Po maturi je leta 1895 vstopil v mariborsko bogoslovje. Po posvetitvi v duhovnika, 5. decembra 1898, je sprva opravljal kaplansko službo v Svetem Juriju ob Ščavnici (1899-1901), nato v župniji sv. Danijela v Celju (1901-1903). Leta 1903 se je vpisal na jezuitsko teološko fakulteto v Innsbrucku, na kateri je tri leta kasneje doktoriral. Med letoma 1905 in 1922 je bil dvorni kaplan in tajnik lavantinskega knezoškofa dr. Mihaela Napotnika, zaradi česar je marsikdo mislil, da bo postal njegov naslednik, vendar do tega po knezoškofovi smrti ni prišlo. Tesno je sodeloval tudi z Napotnikovim naslednikom, dr. Andrejem Karlinom, med drugim je 1926 postal prvi postulator za Slomškovo beatifikacijo. Ko je škof Karlin zaradi bolezni zaprosil za pomožnega škofa, je 1. avgusta 1928 papež Pij XI. na to funkcijo imenoval Tomažiča, ki si je tedaj dodal še drugo ime Jožef, v spomin na njegovega dobrotnika, kaplana Jožefa Mlaska. Po smrti škofa Karlina je 1. avgusta 1933 papež Pij XI. Tomažiča imenoval za rednega škofa (ordinarija). Dva dni kasneje je postal, tako kot njegov predhodnik, tudi apostolski administrator delov krške, sekovske in somboteljske škofije v Kraljevini Jugoslaviji. Vodenje škofije v enem najtežjih obdobij njene zgodovine je nemoteno opravljal do leta 1947, ko ga je zadela kap. Ker se je njegovo zdravstveno stanje z leti poslabševalo, je zaprosil za pomožnega škofa, to je 15. septembra 1946 postal dr. Maksimilijan Držečnik. Umrl je v Mariboru, 26. februarja 1949, na lastno željo je pokopan v mariborski frančiškanski cerkvi.
Prva leta Tomažičevega škofovanja (druga polovica tridesetih let) je zaznamoval čas razcveta katoliških ustanov (Katoliška akcija) in razcveta redovnih ustanov, v tem času je bilo v Mariboru zgrajeno tudi novo semenišče, ki pa zaradi vojne nikoli ni zaživelo. Drugo obdobje pa zaznamujeta druga svetovna vojna, ko je nemški okupator izselil večino slovenskih duhovnikov, škof pa je bil ves čas trajanja vojne konfiniran v škofijski palači ter Katoliški cerkvi skrajno nenaklonjeni povojni čas.
Portret, olje/platno, 125 x 107 cm, ni sig.
Škof je upodobljen v tričetrinskem izrezu, sedeč, pred nevtralnim ozadjem. Oblečen je v talar s plaščkom (jurisdikcijo), prepasan s cingulumom. Ogrnjen je v vijolični plašč (ferraiuolo), zavezan pod ovratnikom talarja z veliko pentljo, na glavi nosi škofovsko čepico (solideo). Okoli vratu ima obešen preprost naprsni križ (pektorale). V desnici drži pismo, izraz na obrazu je zamišljen.
Literatura: Jakob RICHTER, Tomažič Ivan Jožef, Slovenski biografski leksikon, 4, Ljubljana 1980-1991, str. 106; Jožef SMEJ, Tomažič, Ivan Jožef, Enciklopedija Slovenije, 13, Ljubljana 1999, str. 278; Ilaria MONTANAR, Il vescovo lavantino Ivan Jožef Tomažič (1876-1949). Tra il declino dell'impero austro-ungarico e l'avvento del comunismo in Jugoslavia, Roma 2007 (Chiesa e storia, 5); Tomažičev simpozij v Rimu (ur. Edo Škulj), Celje 2008 (Simpoziji v Rimu, 25); Anton OŽINGER, Slomškovi nasledniki na škofijskem sedežu lavantinsko-mariborske škofije, Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. Stanko Lipovšek), Maribor 2009, str. 127; Tamara GRIESSER PEČAR, Lavantinska škofija v novi Jugoslaviji, Studia Historica Slovenica, 10/2-3, 2010, str. 429-462.
Franci Lazarini
(17. 11. 2014)
