dr. MAKSIMILIJAN DRŽEČNIK
1946-1960 lavantinski pomožni škof in naslovni škof dobriški
1949-1960 apostolski administrator lavantinske škofije
1949-1964 apostolski administrator delov krške, sekovske in somboteljske škofije v Jugoslaviji
1960-1978 lavantinski (po 1964 mariborsko-lavantinski) škof
škofovsko geslo: Nobis cum Deus et Mater eius
Maksimilijan Držečnik se je rodil 5. oktobra 1903 v vasi Orlica, v župniji Ribnica na Pohorju. Teologijo je študiral v Mariboru in Rimu, kjer je bil 30. oktobra 1932 posvečen v duhovnika. Po posvetitvi je opravljal različne cerkvene službe, ob začetku okupacije je bil izgnan na Hrvaško, po vojni pa je sprva prevzel vodstvo lavantinskega bogoslovja v Ljubljani in mesto predavatelja na Teološki fakulteti. Zaradi zdravstvenih težav škofa Ivana Jožefa Tomažiča, ga je 15. septembra 1946 papež Pij XII. imenoval za pomožnega škofa (škofovsko posvečenje 15. decembra 1946 v Mariboru). Po smrti škofa Tomažiča je 1. marca 1949 postal apostolski administrator lavantinske škofije in to ostal več kot enajst let, saj je do imenovanja novega ordinarija prišlo šele 15. junija 1960, ko je papež Janez XXIII. imenoval Držečnika za lavantinskega škofa. Slovesno je bil umeščen 25. septembra 1960, škofovsko funkcijo pa je opravljal do 13. junija 1978, ko je v Ljubljani umrl. Za razliko od predhodnikov je pokopan mariborski stolnici.
Držečnik je škofoval v Cerkvi na Slovenskem najbolj nenaklonjenem času in je bil v prvih povojnih desetletjih deležen mnogih šikaniranj s strani komunistične oblasti (npr. oviranje pri birmanju, poskus atentata v Hrastniku, administrativne kazni ipd.). Kljub temu se je ves čas zavzemal za dialog z nevernimi in proti koncu škofovanja dosegel prve uspehe. Podobno kot predhodnika je upravljal župnije krške, sekovske in somboteljske škofije, ki so po prvi svetovni vojni pripadle Jugoslaviji, leta 1964 pa mu je uspelo, da je papež omenjene župnije priključil lavantinski škofiji, s čimer je precej olajšal pastoralno delo. Istočasno je papež lavantinsko škofijo preimenoval v mariborsko-lavantinsko. Slednja je 1968 postala del tedaj ustanovljene slovenske cerkvene pokrajine (metropolije). Držečnik si je zelo prizadeval tudi za ureditev statusa župnije Razkrižje, ki leži v Sloveniji, a je pripadala zagrebški nadškofiji, a je bilo to vprašanje rešeno šele v času njegovega naslednika. Med škofove dosežke sodi tudi nov prevod celotnega Svetega pisma (1958), obnovitev Slomškovega dijaškega semenišča (1960), ponovna ustanovitev mariborskega bogoslovja in delna vzpostavitev teološkega študija v Mariboru (1968). V Držečnikovem času je bil končan škofijski postopek za Slomškovo beatifikacijo, spisi pa so bili predani Kongregaciji za svetnike. Skupaj z drugimi slovenskimi škofi se je udeležil tudi drugega vatikanskega koncila (1962-1965).
Portret, olje/platno, 119 x 79 cm, sig. d. sp. J. Kramberger / 2003
Dr. Maksimilijan Držečnik se v času svojega škofovanja ni dal portretirati. Na posthumno naslikanem portretu, ki visi v galeriji škofov, je upodobljen frontalno, v tričetrtinskem izrezu, sedeč v bogato okrašenem stilnem stolu. Oblečen je v talar s plaščkom (jurisdikcijo), prepasan s cingulumom. Na enega od gumbov ima obešen bogato okrašen naprsni križ (pektorale), na glavi pa nosi škofovsko čepico (solideo), na prstancu desnice nosi prstan. Ozadje je nevtralno, v zgornjem levem kotu je naslikan škofov grb.
Literatura: Vekoslav GRMIČ, Držečnik, Maksimilijan, Enciklopedija Slovenije, 2, Ljubljana 1998, str. 393; Anton OŽINGER, Slomškovi nasledniki na škofijskem sedežu lavantinsko-mariborske škofije, Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. Stanko Lipovšek), Maribor 2009, str. 128; Tamara GRIESSER PEČAR, Lavantinska škofija v novi Jugoslaviji, Studia Historica Slovenica, 10/2-3, 2010, str. 429-462; Tamara GRIESSER PEČAR, Škof dr. Maksimilijan Držečnik, Studia Historica Slovenica, 13/2-3, 2013, str. 585-601.
Franci Lazarini
(17. 11. 2014)
