Jezusovo izčrpano telo je pribito na križ in ne kaže znakov življenja. Pod križem stojita Marija in Janez Evangelist. Z govorico teles poudarjeno izražata svojo žalost. Sporočilo prizora je jasno podano. Ob pogledu na oltar se nam pokaže dogodek, ki je v svoji tipičnosti takoj razpoznaven. Baročna veličina kiparskih del pa dodatno povzdigne prizor, ki je v zgodovini upodabljanja eden najpogostejših in osrednji motiv krščanske ikonografije nasploh.
Križanje, ki je predstavljeno na oltarju, je osrednji prizor Kristusovega pasijona. Oznaka INRI na križu (Iesus Nazarenus Rex Iudaeorum) nadomešča obtožnico. Motiv ima izvor v Novi zavezi, kjer o njem pripovedujejo vsi štirje evangeliji: Matejev (Mt 27,32-56), Markov (Mr 15,22-41), Lukov (Lk 3,21-22) in Janezov (Jn 19,17-30). Do romanike je Križani predstavljen strogo frontalno, kot živ in pribit s štirimi žeblji, kasneje sta nogi skupaj pribiti z enim žebljem, Kristus pa je upodobljen umirajoč ali mrtev. Sprva je torej predstavljen kot zmagoslavni Kristus vladar, ki ne kaže znakov trpljenja, v 13. stoletju pa Kristusova pasijonska podoba dobi bolj človeški značaj. To se odraža tudi v zamenjavi zlate krone s trnovo krono. Glavne osebe ob križu so Marija, Janez Evangelist, Longin in Stefaton, Marija Magdalena ter oba razbojnika na križu. Križanje je lahko predstavljeno tudi kot mnogofiguralen prizor s številnimi realističnimi nadrobnostmi.
Poleg križanja so del pasijona tudi vsi drugi dogodki, povezani s Kristusovim trpljenjem (lat. passio 13 strast, trpljenje), in sicer od slovesnega vhoda v Jeruzalem do polaganja v grob, med njimi zadnja večerja, umivanje nog, Kristus na getsemanskem vrtu (Oljska gora), Kristusa primejo, Petrova zatajitev, Kristus pred Pilatom, bičanje, kronanje s trnjem, Ecce Homo, Kristus nese križ, križanje, snemanje s križa, objokovanje in polaganje v grob.
Natalija Cigut
(21. 5. 2014)
