DVOREC BETNAVA

Lokacija: Streliška ulica 150

Arhitekt: Janez Nepomuk Fuchs, Jožef Hueber

Čas nastanka: 16.-18. stoletje

Grad se z imenom Wintenaw prvič omenja leta 1319, prvi lastniki in možni naročniki zidave prvotnega dvora pa so člani viteške družine Winden. Verjetno v začetku 16. stoletja, zagotovo pa pred letom 1542, so lastniki postali pl. Auerspergi. Leta 1555 je Volf Engelbert Auersperg gospoščino prodal Luki Szekelyju, že leta 1587 so lastniki postali pl. Herbersteini. Leta 1677 je graščino kupil Janez Jakob grof Khisl, a je leta 1685 dvorec pogorel. Stavbo so menda obnovili šele grofje Brandis, ki so Betnavo skupaj z drugimi združenimi posestmi podedovali leta 1727. V lasti rodbine Brandis je Betnava ostala do leta 1863, ko je postala letna rezidenca lavantinskih škofov. Leta 1941 je nemški okupator dvorec škofiji odvzel, po vojni je postal državna last, do leta 1999, ko je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, ga je upravljal Agrokombinat Maribor. Leta 2000 je mariborska škofija po denacionalizacijskem postopku Betnavo spet pridobila, stavbne pravice zanjo pa je dodelila podjetju Betnava d.o.o. V letih 2006-2007 so strokovnjaki po naročilu mariborske nadškofije izdelali konservatorski načrt za obnovo in prezentacijo spomenika. Za dvorec, ki ga še vedno postopoma obnavljajo, je predvidenih več različnih namembnosti.

Po ljudskem izročilu naj bi bilo v bližini dvorca pogreznjeno »belo« oziroma »staro« mesto. Tako starejši zapisi kot nekateri ostanki in novejše raziskave kažejo, da je Betnava pomembno arheološko najdišče. Verjetno se je od antične ceste, ki je povezovala Celeio s Flavio Solvo, nekje v bližini odcepila cesta proti Rušam, zaradi česar je tu nastala manjša cestna postaja in pozneje, v 3. in 4. stoletju, pristava za vzrejo konj. O prvotnem srednjeveškem dvoru ni podatkov, zagotovo pa je pred nastankom renesančnega dvorca v Betnavi stala večja bivalna stavba, saj je leta 1511 lavantinski škof Lenart Pewerl v Betnavi posvetil Marijino kapelo, ki je po vsej verjetnosti nastala po naročilu novih lastnikov Auerspergov. Nastanek renesančne stavbe, ki jo poznamo iz Vischerjeve upodobitve iz ok. 1681, je ponavadi datiran v drugo polovico 16. stoletja, Nace Šumi ga je postavil med leti 1530 in 1580. Po tej dataciji bi za graditelje dvorca veljali Auerspergi ali Szekelyji. Znano je, da je za časa Herbersteinov kmalu po njihovem prevzemu lastništva leta 1587 v bližini gradu (domnevno na mestu, kjer danes stoji hrastov gaj) nastala evangeličanska dušnopastirska postaja z leseno molilnico, pokopališčem, hišo za predikanta in mežnarijo. Protestantske stavbe je protireformacijska komisija uničila leta 1600. Leta 1681 pri Vischerju upodobljeni renesančni dvorec kaže vse elemente stanovanjsko-utrdbene arhitekture tega časa. Enonadstropna štiritraktna zgradba je bila okrepljena na vogalih z enako visokimi, čokatimi stolpi, katerih čvrstost so poudarjala v spodnjem delu razširjena pritličja. Dvorec je obdajal z vodo napolnjen jarek, preko katerega je do grajskega portala držal nasip.

V 18. stoletju je bil dvorec prezidan v poznobaročnem slogu. Jože Mlinarič je prezidavo postavil v čas Henrika grofa Brandisa, ko je bila gradu prizidana kapela sv. Križa (1781 ali 1784), po Stoparjevem mnenju pa kaže obnovljena zunanjščina vse slogovne karakteristike zrelega baroka druge četrtine 18. stoletja. Po mnenju Metode Kemperl sta prezidava in kapela delo arhitekta Janeza Nepomuka Fuchsa (1727-1804) iz sedemdesetih oziroma osemdesetih let 18. stoletja. Kot (so)avtorja baročne gradbene faze navajajo tudi Jožefa Hueberja (1715 ali 1717-1787).

Baročne predelave so se omejile na glavni, severni trakt. V njegovem središču je postavljen osrednji, največji paviljonski rizalit, na obeh vogalih sta močno izstopajoča stranska paviljona, naslednika renesančnih vogalnih stolpov. Vhodni rizalit poudarjajo okenski okviri s poznobaročno dekoracijo, korintski pilastri, zanimiv tridelni friz in majhno trikotno čelo s putoma, ki v rokah držita vrtnarsko orodje. Fasada je dodatno členjena s poslikavo, ki ponazarja lizene in delno rustiko v pritličju. Nad glavnim portalom stoji na štirih vitkih stebrih z jonskimi kapiteli v kombinaciji s cvetličnim okrasjem balkon s kovano ograjo. Skozi portal v osrednjem rizalitu vstopimo v vežo z banjastim obokom z oprogami. Baročno triramno  kamnito stopnišče s klesano ograjo v obliki tračne pletenice vodi v nadstropje. Nadstropna avla ima marmornat tlak in zrcalni obok, ki ga nad profilirano gredo krasi ovalen štukiran okvir. Baročen kamnit portal vodi v iluzionistično poslikano (strop) in pilastrsko členjeno viteško dvorano z marmoriranimi stenami. V nadstropju so tudi drugi reprezentativni prostori. K desnemu paviljonu je z majhnim povezovalnim traktom prislonjena visoka, dvoetažna kapela z letnico 1781, ki ruši simetrijo dvorca in tako poudarja edinstvenost sakralnega prostora. Dvoriščna stran dvorca je na obeh rizalitnih traktih arkadirana, v nadstropju osrednjega stolpastega stopnišča so arkade zazidane. Nad enim od dvoriščnih oken je v zazidani arkadi plošča z nerazločnim napisom in letnico 1881, ki najbrž označuje čas zazidave arkad in morda tudi ponovne obnove dvorca. Po začetku 20. stoletja so odstranili stolpič, ki je krasil streho kapele, in mansardna okna s strehe glavnega trakta, ki jih je moč videti na starejših upodobitvah. Ni znano, kdaj so porušili južni prečni trakt z obema stolpoma. Stopar sicer domneva, da se je to zgodilo v drugi četrtini 18. stoletja, a je na jožefinskem zemljevidu iz let 1763-1787 vidna še vedno sklenjena štirikotna zasnova dvorca, ki so ga opisali kot »četverokotno zidan« grad. Od jugozahodnega stolpa je ostala samo obokana klet s centralnim stebrom, na mestu jugovzhodnega pa je stala lopa, sledov o stolpu pa ni. Od renesančne faze se je ohranil tudi del kletnih prostorov v vhodnem delu, skoraj celotna klet stolpa v severozahodnem delu dvorca in sledovi obrambnega jarka. Vzhodni trakt je pritličen in obokan. Možno je, da je vsaj v gabaritu enak tistemu iz 16. stoletja. Zahodni trakt, ki ima enak obok kot vzhodni, je bil v šestdesetih letih 20. stoletja nadzidan. Na sredini friza vhodnega paviljona so v 20. stoletju postavili grb lavantinskega knezoškofa dr. Mihaela Napotnika (1850-1922, škof 1889-1922), napis »QUIS UT DEUS - FORTITUDO MEA« ob grbu pa je njegovo škofovsko geslo.

Grajski vrt na tako imenovanem Adrianinem otoku, ki ga poznamo iz Vischerjeve upodobitve, je obdajal širok in globok jarek v obliki pravokotnika. Gre za nenavadno ureditev, ki se je z nekaj spremembami ohranila do današnjih dni. Domnevno renesančni vrt je bil izrazito simetrično oblikovan, sestavljalo ga je šestnajst vrtnih gred, ki so jih ob robu pravokotnega otoka obdajala posajena drevesa. V osi grajskega portala je bil postavljen lesen most, ki je vodil na otok. Poznejše podobe baročnega parka ne poznamo. V prvi polovici 19. stoletja je bila okolica dvorca preoblikovana v duhu angleškega krajinskega sloga.

Betnava je poleg Dornave, s katero imata kar nekaj skupnih oblikovnih značilnosti, najlepši spomenik poznobaročne profane arhitekture na slovenskem Štajerskem.

Renata Komić Marn

(23. 9. 2014)