KAZNILNICA
Lokacija: Pobreška cesta 20
Arhitekt: R. von Neubauer
Čas nastanka: 1884-1889
Nekdanja Cesarsko-kraljeva moška kaznilnica je bila po naročilu Ministrstva za pravosodje zgrajena med letoma 1884 in 1889 po načrtih inženirja R. von Neubauerja, gradnjo je vodil graški nadinženir Franz Maurus. Relativno velika stavba je bila postavljena na tedaj nepozidanem desnem bregu Drave, na območju med starim (tedaj državnim) in železniškim mostom. Kaznilnica je imela za tiste čase značilno zvezdasto zasnovo; iz osrednjega trakta, v katerem sta bili med drugim katoliška in pravoslavna kapela, je na južni strani izhajalo pet večjih in trije manjši štirietažni trakti z zaporniškimi celicami. V stavbi je bilo prostora za 542 kaznjencev. V času po dograditvi je veljala za najmodernejše zaporniško poslopje v Avstro-Ogrski in je bila vzor za druge sorodne stavbe. V zavezniških bombnih napadih v zadnjih letih druge svetovne vojne (1944-1945) je bila stavba delno porušena, po vojni so rekonstruirali jugozahodni trakt, oba vzhodna (glavnega in stranskega) pa podrli. Po preselitvi zaporov iz Maribora na Dob v Mirnski dolini leta 1963, je stavba služila za skladišča in poslovne prostore, za muzejske namene pa je bila urejena celica, v kateri je bil zaprt Josip Broz-Tito. S podrtjem obzidja in opustitvijo vrta se je začela degradacija okolice, ki jo je po letu 2000 še pospešila izgradnja nakupovalnega središča Europark v neposredni bližini. Nekdanja Kaznilnica je danes prazna in propada.
Stavbni kompleks Kaznilnice je nekoč obajalo obzidje z geometrično urejenim vrtom. Osnovo kompleksa je predstavljal osrednji trakt, ki je potekal v smeri sever-jug in je imel na južni strani petosminski zaključek; njegova oblika izhaja iz cerkvenih prezbiterijev. Iz njega so izhajali pravokotno zasnovani štirietažni trakti s celicami (pritličje + tri nadstropja), ki jih je z osrednjim delom povezoval ožji prehod. Na severni strani se je osrednjega dela dotikal vhodni trakt, ki je bil naslonjen na kaznilniško obzidje.
Z izjemo neorenesančnega vhodnega trakta, ki ga poleg segmentno sklenjenih oken členijo rustika, šivan rob ter rusticirane lizene in toskanski pilastri, je zunanjščina Kaznilnice brez posebne arhitekturne členitve. Zaporniški trakti imajo majhna segmentno sklenjena okna, njihova pritličja je včasih členila rustika, medtem ko so bila nadstropja gladko ometana. Petosminski sklep osrednjega trakta členijo velika polkrožna okna.
Danes večina kompleksa propada, obnovljeno fasado ima le upravni trakt. Osrednji in zaporniški trakti še kažejo nekdanjo členitev, a je pri večini traktov odpadel omet, okna so razbita ipd. Nekateri trakti so bili v novejšem času neprimerno prezidani (steklene fasade).
Kljub katastrofalno slabemu stanju ohranjenosti predstavlja mariborska Kaznilnica enega ključnih zaporniških objektov v nekdanji Avstro-Ogrski. S svojo zvezdasto zasnovo, značilno za kaznilniška poslopja od konca 18. do začetka 20. stoletja v različnih evropskih mestih (ponekod je šlo le za razširitev starejših objektov), predstavlja izjemo v slovenski arhitekturni dediščini. Po svojih arhitekturnih značilnostih spominja zlasti na kaznilnico Karlau v Gradcu (Johann Schöbl, 1869-1872) ter kaznilnico Stein v spodnjeavstrijskem Kremsu (ok. 1875). Med stavbami, na katere bi mariborska kaznilnica utegnila vplivati, pa omenimo kaznilnico v Lepoglavi na Hrvaškem (1908-1914).
Literatura:
Jože CURK, Mariborsko gradbeništvo med sredinama 19. in 20. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, 75 (n. v. 40)/2-3, 2004, str. 301-331.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Iztok PREMROV, Arhitektura 19. stoletja v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, 45 (n. v. 10)/2, 1974, str. 341-380.
Igor SAPAČ, Zapori, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2014 (v tisku).
Igor SAPAČ, Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2014 (v tisku).
Franci Lazarini
(23. 9. 2014)
