MESTNI GRAD

 

Lokacija: Grajska ulica 2

Arhitekt: neznan; Valentin Treveno in Pietro Antonio de Pigrato (bastija), Jožef Hueber (stopnišče; pripisano)

Čas nastanka: 1478, 1525-1562, 1584-1586, po 1620, po 1640, 1655 (kapela), 1747-1750, 1843

 

Mestni grad, ki ga je dal leta 1478 pozidati cesar Friderik III., je bil po letu 1497 dolgo v zakupu in zastavi. Spomladi 1590 je grad za 40.000 fl. prišel v posest dvornega kanclerja Schranza pl. Schranzenegga, ki mu je sledila vdova Marjeta. Od leta 1575 so grad imeli v zakupu plemiči iz rodbine Khisl, ki so leta 1590 postali baroni, 1623 pa grofje. Leta 1620 pa je Janez Jakob grof Khisl plačal 80.000 fl. in 55.000 fl. zakupnega dolga ter tako dobil grad v popolno in dedno last. Po njegovi smrti leta 1637 je grad skupaj z drugimi posestmi podedoval Janezov pastorek in posinovljenec Jurij Jernej grof Zwickl-Khisl. Leta 1656, ko je Jurij Jernej umrl, je lastnik postal njegov sin Janez Jakob II. grof Zwickl-Khisl. Pozneje je grad prešel v roke rodbine Ursini-Rosenberg, najverjetneje s poroko Janezove hčere Marije Eleonore (1692). Leta 1727 so lastniki postali tirolski grofje Brandis, med katerimi so za grajsko zgodovino najpomembnejši Jakob Franc Adam (1727-1748), Henrik Franc Adam (1748-1790) in Klemens (1812-1863). Rodbina Brandis je grad obdržala do leta 1876. Zadnja lastnika plemiškega rodu sta bila barona Twickl iz Vestfalije, Klemen Avgust (od 1881) in njegov sin Pij (od 1896). Leta 1904 je prišel v last Otmarja Reiserja, leta 1921 pa je grad kupil trgovec Vilko (Vili) Berdajs. Od njega ga je leta 1933 odkupila mestna občina, ki je nameravala v stavbi urediti mestno hišo, nato pa jo je dala preurediti za potrebe Pokrajinskega muzeja Maribor, ki tu domuje še danes.

Cesar Friderik III. je spričo nevarnosti madžarskih in turških napadov menil, da je treba mesto močneje utrditi in bolje oskrbovati, zato je dal na mestu današnjega gradu, kjer so v mestnem obzidju, nastalem v tretji četrtini 13. stoletja, stala potencialno najbolj ogrožena Ulrikova mestna vrata, pozidati preprosto enonadstropno stavbo. Bila je v celoti podkletena in je stala vzporedno z vzhodno stranico obzidja, tako da je skupaj z obzidjem tvorila notranje dvorišče. Poznogotska arhitektura prvotnega deželnoknežjega dvora je dobro ohranjena v jedru baročnega grajskega kompleksa. Stavba s skoraj dva metra debelimi zidovi, v kateri takrat še ni bilo bivalnih prostorov, je imela obokani kletno in pritlično etažo, njuna banjasta oboka je nosilo po devet slopov, gornja etaža pa je imela raven strop. Stavba je bila krita z enovito štirikapno zatrepasto streho, njeno višino pa označuje naslikani poznogotski šilastoločni venčni zidec, ki je še viden na sedanjem grajskem podstrešju.

Po turških napadih leta 1532 je bilo potrebno obnoviti in posodobiti poškodovano mestno obzidje. Delo so prevzeli italijanski gradbeniki pod vodstvom Domenica del'Allia. Gradbena dela so se pričela leta 1549 na delu obzidja v bližini deželnoknežjega dvora, leta 1555 pa so v njegovi neposredni bližini, na severovzhodnem vogalu, začeli graditi grajsko bastijo. Dela sta vodila Valentin Treveno in Pietro Antonio de Pigrato, njena gradnja pa se je simbolično zaključila z namestitvijo klesanega cesarskega grba leta 1562. Dvorec, ki je bil leta 1572 v zelo slabem stanju, je dal v letih 1584-1586 prenoviti Janez Khisl. Takrat so zgradili južni del sedanjega vzhodnega grajskega trakta in obrambno ploščad, uredili dve sobi v vrhnji etaži dvora za občasno bivanje upravnika ter s postavitvijo zidu med vogaloma dvora in Ulrikovih vrat popolnoma zaprli notranje dvorišče z vrtom. Po potresu leta 1590 so obnovitvena dela potekala zlasti v notranjščini osrednje stavbe, obenem so ob obzidju postavili večjo zidano shrambo. V prvih desetletjih 17. stoletja so predvsem odpravljali posledice požarov.

Po letu 1620, ko je dvor prišel v dedno last rodbine  Khisl, se je začela velikopotezna obnova in prezidava gradu. V tem času je bil gradu prizidan južni trakt, z gradnjo štirih vogalnih stolpičev, pokritih z zvonastimi strehami, pa je dobil reprezentativni videz plemiške rezidence. Bastija je bila še vedno deželnoknežja oziroma mestna posest. Po letu 1640 so dogradili slopasta arkadna hodnika, ki sta povezala oba zahodna in jugozahodni stolpič, in stavbi nadeli sedanjo (nekdaj trikotno zaključeno) južno fasado za arkadirano ložo v vrhnjem nadstropju, deteljičastimi strelnimi linami in polkrožnimi nišami v nižjih nivojih. Stari poznogotski vhod v njej je dobil portal z letnico 1661. Jurij Jernej grof Zwickl-Khisl je leto pred svojo smrtjo dal ob jugozahodnem vogalnem stolpiču postaviti loretsko kapelo, ki se je s svojim trikotnim čelom uglašeno povezovala z južno fasado. Ob njej je ovalni sklenjeni portal z rustično obrobo omogočal vstop v zahodno grajsko dvorišče. Janez Jakob II. grof Zwickl-Khisl je na prostoru zahodno od gradu dal po letu 1666 sezidati upravno-gospodarsko poslopje, postavil je nov stanovanjski stolp in dva grajska trakta ter tako do leta 1686 grad spremenil v pravo baročno rezidenco. Takrat so nastali reprezentančni prostori v prvem nadstropju gradu z viteško dvorano, drugi trakti pa so s preselitvijo gospodarskih funkcij in osebja v upravno-gospodarsko poslopje dobili novo vlogo. Upodobitve s konca 17. stoletja kažejo mogočno in reprezentativno celoto, ki je iz severovzhodnega vogala mestnega obzidja dominirala nad mestom.

Naslednja pomembnejša faza prezidav gradu sodi v čas grofov Brandis. Leta 1727 so obnovili vogalne stolpiče, nato so z arkadnim mostovžem prek sredine vzhodnega dvorišča povezali viteško dvorano z vzhodno ložo ter leta 1733 obnovili njeno zunanjo fasado. Nad zakristijo kapele so pozidali oratorij in ga povezali z grajskim poslopjem. Med 1747 in 1750 so na mestu vhodne veže zgradili sedanje stopnišče z bogatim kiparskim in štukaturnim okrasjem ter konkavno oblikovano fasado, ki je prevzela vlogo glavnega pročelja. Leta 1750 so nadzidali mestno bastijo in v njenem nadstropju uredili stanovanjske prostore.

 Z 19. stoletjem se je podoba grajskega kompleksa spet začela spreminjati. Pred letom 1795 so bili odstranjeni vsi stolpiči razen enega, leta 1797 so odstranili mestna Ulrikova vrata, 1843 so upravno poslopje povišali za eno nadstropje, 1871 pa so podrli južni grajski portal ob loretski kapeli in severno mestno obzidje. Konec stoletja sta barona Twickl dala v pritličju vzhodnega trakta prebiti deset izložbenih odprtin in ponovno narediti vrata v južno fasado, ki so bila po letu 1871 zazidana; predelala sta tudi bastijo. Med 1937 in 1941 je Mestna občina Maribor stavbo preuredila za potrebe muzeja.

Loretska kapela je nastala po vzoru kapele Santa Casa v Loretu pri Anconi. Posvečena je bila leta 1661. Zunanjščina, nekdaj barvno razgibana, zdaj pa enakomerno prebeljena, je členjena z velikimi pilastri. Manjši timpanon nad vhodom je oropan nekdanjega kiparskega okrasja. Notranjščina kaže značilnosti loretskih kapel: gre za temačen, banjasto obokan prostor. Neometane stene deloma krasijo freske s prizori iz Marijinega življenja in svetniških legend. V prezbiteriju, pregrajenem z mrežo, je niša s kipom Loretske Matere božje, ki jo okvirjata starejša hrustančasta in mlajša cvetlična ornamentika. Visoka svečnika z grbovnima kartušama izvirata iz časa nastanka kapele. Oltar sestavljata trebušasto oblikovana menza iz okoli srede 18. stoletja in tabernakeljski nastavek. Mlajša rokokojska ornamentika in plastike angelov na volutastih zaključkih tabernaklja so delo domače kiparske delavnice. Oratorij, ki je bil prizidan za časa grofov Brandis, je bil namenjen zgolj grajski gospodi, maše v kapeli pa so lahko obiskovali tudi mariborski meščani.

Zunanjščina stopniščne stavbe, ki se zgleduje po številnih evropski vzorih, je živahno razgibana z arkadnim pritličjem, v nadstropju pa s štukirano rokokojsko ornamentiko, ki obdaja okenske okvire, in pilastri z dekorativnimi kapiteli. Osrednjo os konkavne petosne fasade poudarja majhno trikotno čelo. Vhoda v obokano vežo krasita aliančna grba plemiških rodbin Brandis in Trauttmannsdorf, naročnikov gradnje. Dvoramno stopnišče obdaja kamnita ograja v obliki prepletenih pasov in školjčnih motivov, stene stopnišča so bogato okrašene z rokokojskimi viticami in kartušami. Najpomembnejši okras je plastika. Spodaj sta na ograji figuralni skupini, ena z boginjo Diano in lovskima psoma, drugo sestavljajo boginja Ceres in dva dečka. Stopnišče krasi še šestnajst deških figur z atributi, v nišah v steni pa so figuralne alegorije letnih časov in še druge figure. Avtor stopnišča bi lahko bil graški stavbni mojster Jožef Hueber, štukature je verjetno prispevala graška delavnica Formentini, eden od kiparjev pa je bil morda domačin Jožef Straub.

Stopnišče vodi v osrednji grajski prostor, viteško dvorano z dvema vratnima in šestimi okenskimi odprtinami. Nastala je po naročilu Janeza Jakoba II. grofa Zwickl-Khisl tako, da so polovico prvotne etaže zahodnega trakta dvignili na račun podstrešja. Takrat je nastal njen štukaturni okras in večji del poslikave. Potlačeni zrcalni strop počiva na masivnem vencu. V uokvirjenih poljih, ki se vrstijo na grlu stropa okoli osrednje stropne kompozicije, je v tempera tehniki naslikanih osem bojnih in mitoloških prizorov. Na vzhodni strani Pomlad in Poletje, med njima pa Jupiter; na zahodni strani Jesen in Zima, med njima Mars, bojni prizor na severni strani predstavlja bitko za Angelski grad, tisti na južni pa bitko pri Monoštru. Na samem stropu sta še dva prizora v uokvirjenih poljih - šlo naj bi za Odisejevo vrnitev na Itako. Pod vsako sliko je mala kartuša s poslikanim poljem. Avtor poslikave s tempero je Lorenzo Lauriga (1632-1681), nastala pa je okrog leta 1680, tik pred njegovo smrtjo. Kvalitetna štukatura je delo graškega mojstra Alessandra Serenia iz istega časa. Štukirani okvirji slik so iluzionistično pritrjeni na obok z rozetami. Ob vsaki strani okvira je po ena krilata herma, okoli katere se razteza redek akant nevegetabilnih form. Kote obočnega grla poudarjajo sadni festoni, kartuše pa spiratlasto zavit akant. Veliki prizor na zrcalu obdaja lovorova kita, ki jo na vsakem vogalu podpira po en otroški genij. Osrednji prizor, na katerem je upodobljena bitka pri Parmi, je leta 1763 po naročilu Henrika Franca Adama grofa Brandisa naslikal graški slikar Jožef Mihael Gebler. V dvorani, ki je služila raznim slavnostnim prireditvam, je bil okrog leta 1930 tako imenovani Grajski kino.

Mariborski mestni grad je kljub svoji sedanji okrnjeni podobi ena najpomembnejših in najbolj reprezentativnih zgradb v mestu.

 

Literatura:

Jože CURK, Mariborski mestni grad, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 7/1, 1959, str. 30-36.

Jože CURK, Delež italijanskih gradbenikov na Štajerskem v 16. in 17. stoletju, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 7, 1965, str. 37-72.

Jože CURK, Mariborsko mestno obzidje, posebno v 16. stoletju, Časopis za zgodovino in narodopisje, 51 (n. v. 16)/1, 1980, str. 90-108.

Jože CURK, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru I, Časopis za zgodovino in narodopisje, 59 (n. v. 24)/1, 1988, str. 119-145.

Jože CURK, Mariborski grad, Maribor 2007.

Jože CURK, Primož PREMZL, Mariborske vedute, Maribor 2004.

Barbara JAKI MOZETIČ, Vtis obilja. Štukatura 17. stoletja v Sloveniji, Ljubljana 1995.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexikon von Steiermark mit historischen Notizen und Anmerkungen II, Graz 1885.

Irena KRAJNC HORVAT, Mariborsko mestno obzidje, Gradovi, utrdbe in mestna obzidja. Vodnik po spomenikih, Ljubljana 2006 (Dnevi evropske kulturne dediščine), str. 120-122.

Barbara MUROVEC, Stropna dekoracija v dvorani mariborskega gradu: Štirje letni časi Gérarda de Lairessa, Susanne Marije von Sandrart in Lorenza Laurige, Acta historiae artis Slovenica, 2, 1997, str. 53-66.

Rudolf Gustav PUFF, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999 (Documenta et studia historiae recentioris, 13).

Sašo RADOVANOVIČ, Zakupniki in lastniki mariborskega mestnega gradu od leta 1483 do 2006, Podravina, 6/11, 2007, str. 157-166.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji 1. Območje Maribora in Ptuja, Ljubljana 1990 (Grajske stavbe, 1).

Sergej VRIŠER, Mariborski grad, Ljubljana 1969 (Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 17).

Barbara ŽABOTA, Rodbina Khissl 13 novoveška zgodba o uspehu, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 51/1, 2003, str. 1-26.

 

Renata Komić Marn

(29. 9. 2014)