SALZBURŠKI DVOR
Lokacija: Vetrinjska ulica 16
Arhitekt: Johann Georg Stenng (?)
Čas nastanka: ok. 1725
Salzburški dvor, ena najlepših baročnih stavb v središču Maribora, stoji na mestu, ki je bil domnevno že v 14. stoletju last Salzburške nadškofije. Že leta 1325 je vdova deželnega pisarja Elizabeta svojo hišo »na vogalu trga« zamenjala z nadškofijsko ob obzidju, leta 1355 pa se na tem mestu omenja salzburška kašča. Sredi 15. stoletja so temeljito prezidali nadškofijski upravni dvor, ki je na tej lokaciji večkrat arhivsko izpričan, med drugim se leta 1464 tu omenja nadškofijska vinska klet. Leta 1601 je dvor preživel velik požar, ki je uničil veliko večino mestnih poslopij. V lasti salzburške nadškofije je ostal vse do začetka 18. stoletja, ko ga je pridobila družina Frauenbach, od njih pa okrog leta 1720 pl. Filipiči, ki so ga okrog leta 1725 prenovili v baročen dvorec. Filipiči so imeli dvorec v lasti do leta 1778, nakar je prešel v last pl. Rosenbüchlov, zatem pa Bancalarijev in Mandelesteinov. Med letoma 1826 in 1941 ga je imel v lasti šentpavelski samostan, zaradi česar je poznan tudi kot Vetrinjski dvor in se ga pogosto napačno povezuje z bližnjim Vetrinjskim dvorom (poznan tudi kot Breunerjev dvorec, Berdajsova hiša, Naskov dvorec) na Vetrinjski ulici 30.
Danes enonadstropna palača je le prednji del prvotno precej večjega kompleksa, katerega preostali del je bil leta 1967 porušen za potrebe dvorišča blagovnice Merkur. Zunanjščina ohranjenega dela kompleksa je obdržala baročen značaj. Sedemosna glavna fasada je v pritličju členjena z vodoravnimi črtami in preprostim polkrožno zaključenim portalom, ki ga v sredinski osi zaključuje sklepnik. Nadstropje je nad drobnim profiliranim vencem členjeno z osmimi okni. Zunanjščino na obeh uličnih straneh v nadstropju krasi vegetabilna dekoracija iz štuka, ki zapolnjuje nadokenska polja in podokenske parapete. Filipiči so s slikarijami in štukaturami bogato opremili tudi notranjščino dvorca. Slikarije v nadstropju so bile uničene, v pritličju pa se je ohranil del štukatur s trakasto ornamentiko ter figuralnimi polji z alegoričnimi podobami in prizori iz Svetega pisma.
Na podlagi slogovnih paralel s sorodnimi stavbami na avstrijskem Štajerskem je bila zrelobaročna arhitektura Salzburškega dvora uvrščena v bližino opusa graškega arhitekta Johanna Georga Stengga (1689-1753).
Dvor ima pomembno vlogo tudi v kulturni zgodovini mesta, saj so se v 18. in na začetku 19. stoletja v njem zbirali predstavniki mariborskega meščanstva, med letoma 1834 in 1854 je gostil bralno društvo. Po drugi svetovni vojni je v njem dobila sedež Zveza društev inženirjev in tehnikov, ki tam gostuje še danes.
Literatura:
Jože CURK, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru II, Časopis za zgodovino in narodopisje, 60 (n. v. 25)/2, 1989, str. 199-227.
Jože CURK, Dr. Rudolf Gustav Puff in njegov mariborski čas. Dopolnitve, Rudolf Gustav Puff, Maribor, njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999, str. 291-370.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Jože CURK, Primož PREMZL, Maribor 2012 : evropska prestolnica kulture. Vodnik po mestu, Maribor 2012.
Salzburški oz. Vetrinjski dvor, Arhitekturni vodnik (ur. Andrej Glažar, Anja Planinšček), Zavod Trajekt, Ljubljana (http://arhitekturni-vodnik.org/?object=220&mode=0; stanje 21.9.2014)
Nace ŠUMI, Maribor, Salzburški (Vetrinjski) dvorec v Vetrinjski ulici, Arhitektura 18. stoletja na Slovenskem. Obdobje zrelega baroka, Arhitekturni muzej Ljubljana, Ljubljana 2007, str. 81.
Tina Košak
(25. 9. 2014)
