ŠKOFIJSKA PALAČA
Lokacija: Slomškov trg 19
Arhitekt: Ignac Pregl
Čas nastanka: 1857-1859 (s prezidavo starejše hiše)
Potreba po škofijski palači se je v Mariboru pojavila ob prenosu sedeža Lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor leta 1859. Cerkveni kompleks ob severnem robu Slomškovega trga je nastal s prezidavo starejših hiš in obsega palačo kanonikata na zahodu, škofijsko palačo in stolno župnišče na vzhodu.
Po ohranjenih virih od 15. do 19. stoletja so bile hiše ob severnem robu Slomškovega trga v meščanski in plemiški lasti. Hišo na sedanji številki 19 je pred letom 1770 kupil borlski upravnik Franc Jožef Korper. V poznem 18. stoletju so se izmenjali trije meščanski lastniki, leta 1803 sta jo kupila Karel in Ana Kugelmayer. Kugelmayer je bil v letih 1810-1816 provizorični mestni župan. Od leta 1840 je bila hiša v lasti Alfonza in Kazimirja grofov Jugnyjev, nekdanjih cesarsko-kraljevih častnikov, ki sta prišla iz Francije. Grofa Jugnyja sta hišo popolnoma prezidala, leta 1857 pa sta jo prodala mestu za ureditev bodoče škofijske palače. Mesto je hišo do leta 1859 preuredilo v škofijsko rezidenco, kar je stalo 65.000 goldinarjev.
Za novo funkcijo so hišo povečali po načrtih gradbenega mojstra Ignaca Pregla. Dozidali so ji severovzhodno krilo, v katerem so uredili lopo za vozove in les. V severozahodnem dvoriščnem krilu so bili konjski hlevi. Na nekdanjo vlogo tega dela stavbe še vedno spominjata lepi štukirani konjski glavi v medaljonih. Ob preureditvi so hišo dvignili za nadstropje in ji nadeli neorenesančno pročelje. Glavni vhod dvonadstropne osemosne stavbe je pomaknjen v desno. Obdajata ga po dva kanelirana pilastra s kompozitnimi kapiteli. Trikotno čelo nad portalom je zalomljeno, nad vhodom je nameščen škofijski grb. Pritličje je poudarjeno s kamnito strukturo in šivanimi robovi; oboje je le nakazano v ometu. Nadstropji sta gladki in členjeni s pilastri. Polkrožna okna prvega nadstropja obtekajo obrobe z vegetabilnimi vzorci, v lunetah so štukirane angelske glavice s krilci. Nad vsakim oknom je ena, le okno nad portalom ima dve angelski glavici. Polja pod okni prvega nadstropja so okrašena s plitvo vegetabilno ornamentiko. Okna drugega nadstropja so preprostejša, pravokotna, njihov spodnji rob je naglašen z neogotskimi slepimi arkadnimi loki. Polja med volutnimi konzolami pod napuščem so prav tako okrašena s plitvimi geometrijsko-vegetabilnimi reliefi.
Ob koncu 19. stoletja se je zdelo pročelje preskromno za funkcijo in pomen stavbe. Graški arhitekt Hans Pascher je leta 1894 izrisal načrt veliko bolj reprezentančnega pročelja, ki bi se z okrasjem enakovredno kosalo z bližnjim gledališčem in mestno hranilnico ob zahodnem robu Slomškovega trga. Pascher si je palačo zamislil kot devetosno stavbo s plitvim triosnim rizalitom na sredini, ki bi ga poudarjali glavni vhod, balkon nad njim ter trikotno strešno čelo na vrhu. Pritličje stavbe bi bilo okrašeno z močno rustiko, ob vhodu pa je predvidel figuri atlantov. V prvem nadstropju je poleg balkona z balustradno ograjo narisal členitev s polstebri v širini rizalita, balustradne parapete pod okni ter izmenjavo trikotnih in segmentnih okenskih zaključkov. Med stranskimi okni prvega nadstropja je predvidel štiri polkrožne, s školjko zaključene niše, v katere bi postavil figure štirih evangelistov, nad niše pa bi namestil njihove simbole. Pod srednjim oknom drugega nadstropja bi bil grb s puttoma grbonoscema, v edikulah nad stranskima oknoma rizalita bi bila medaljona z doprsnima upodobitvama sv. Petra in sv. Pavla. Med stranskimi okni drugega nadstropja bi bili na pravokotnih poljih naslikani štirje angeli. Bogato členjeno bi bilo tudi trikotno strešno čelo. V niši na sredini bi stala figura Dobrega pastirja, na stranskih volutah in na vrhu strešnega čela pa so bile predvidene personifikacije Vere, Upanja in Ljubezni. Pod personifikacijo Vere je arhitekt že pridal napis RENOVIRT 1894, vendar obnova tedaj ni bila izvedena. Severovzhodno dvoriščno krilo, prvotno namenjeno shranjevanju vozov in lesa, so kasneje predelali v Marijino kapelo. V ta namen so na severni strani krila prizidali poligonalni novogotski oltarni prostor. Z zunanje strani so v nišo vstavili Marijin kip. Palača je bila obnovljena leta 1982.
Na hrbtni strani palače ob Slovenski ulici 17 in 19 so na nekdanjem vrtu leta 1996 po načrtih arhitekta Ljuba Mišiča zgradili škofijski zavod Andreanum.
Viri:
PAM, Okrajni urad Maribor, 1854-1868, TE SI_PAM/0057: 110/50, f. 601-626.
Literatura:
Jože CURK, Urbana in gradbena zgodovina Maribora, Maribor skozi stoletja, Maribor 1991, str. 511-563.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Jože CURK, Mariborska stolnica, Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. Stanko Lipovšek), Maribor 2009, str. 103-122.
Rudolf Gustav PUFF, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999.
Zdenka SEMLIČ RAJH, Žiga OMAN, Lučka MLINARIČ, Maribor, mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941, Maribor 2012.
Polona Vidmar
(29. 9. 2014)
