STOLNA CERKEV SV. JANEZA KRSTNIKA

 

Lokacija: Slomškov trg

Arhitekt: neznan

Čas nastanka: 12. stoletje, ok. 1400, 1442, 1467, ok. 1520, 1648, 1650, 1714, 1715

 

Mariborska stolna in župnijska cerkev, posvečena sv. Janezu Krstniku, je najpomembnejša sakralna stavba v mestu. Od nastanka župnije v prvi polovici 12. stoletja do današnjih dni so jo vedno znova prezidavali in na novo opremljali. Prizidave in prezidave so bile pogojene s povečanjem števila prebivalstva, požari, spremembami okusa in spremenjeno vlogo stavbe, predvsem po prenosu škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor leta 1859.

Od začetkov župnije do leta 1506 so bili patroni cerkve deželni knezi. Od leta 1506 do 1786 je bila kot mizno dobro inkorporirana krški škofiji, z izjemo let 1545-1553, ko je bila v lasti mesta. Od leta 1786 je sodila k sekovsko-graško škofiji, dokler se ni leta 1859 k njej priselila lavantinška škofija, ki je bila leta 2006 povzdignjena v nadškofijo in metropolijo. Sprva je bila cerkev posvečena sv. Tomažu, leta 1254 se omenja s patrocinijem sv. Tomaža in sv. Janeza Krstnika, kasneje pa samo še s patrocinijem sv. Janeza Krstnika.

Prvotna cerkev je bila verjetno zgrajena že pred letom 1150, tedaj še izven trške naselbine. Enoladijska cerkev je verjetno obsegala sedanjo glavno ladjo od slavoloka do pevske empore, na vzhodu pa je najbrž imela polkrožno apsido. Sredi 13. stoletja naj bi povišali glavno ladjo in cerkev razširili v triladijsko slopno baziliko s po štirimi arkadnimi loki med glavno in stranskima ladjama. Na prehodu iz 13. v 14. stoletje je dal deželni pisar in mestni sodnik Rudolf zgraditi nadstropno kapelo sv. Katarine pred zahodnim pročeljem župnijske cerkve. V njenem pritličju sta bili vhodna veža v cerkev in grobnica ustanovitelja, v nadstropju, ki je bilo sprva s steno prostorsko ločeno od glavne ladje, pa je bil oltar sv. Katarine. Šele okoli leta 1450 naj bi predrli prvotno zahodno fasado glavne ladje in povezali nekdanjo Katarinino kapelo s cerkveno prostornino ter tako pridobili pevsko emporo, ki počiva na treh oktogonalnih slopih. Na eni od štirih konzol empore je morda upodobljen njen graditelj ali pa naročnik. Okoli leta 1320 so v vogalu med zahodnim pročeljem južne stranske ladje in nadstropno kapelo zgradili trinastropen mestni stolp, ki je imel predvsem obrambno vlogo, delno pa je služil tudi za cerkvene potrebe. Leta 1465 je mestni gradbenik Hans Premer obnovil mestno stražarnico v vrhnji etaži stolpa, okoli leta 1520 pa so stolp povišali za etažo, v kateri so zvonovi. Po potresu leta 1590 je stolp in cerkev popravil mestni stavbenik Ludvik Himmelsteiner, po požaru leta 1601 Benedikt Rore in med letoma 1623 do 1624 Paolo della Porta. Po požarih v letih 1648 in 1650 je stolp dobil stopnjevani dvoetažni zaključek, pokrit s čebulasto streho. Po požaru leta 1791 so stolp po načrtih graškega arhitekta Josefa Hillebrandta znižali in zgradili balkon, dobil pa je tudi kupolasto streho z laterno in zgodnjeklasicistično členitev pročelja.

Okoli leta 1400 so bili zgrajeni prezbiterij, zakristija, stopniščni stolpič s polžastim stopniščem in podaljšek severne stranske ladje do zahodnega pročelja Katarinine kapele. Prezbiterij ima tri prečno pravokotne obočne pole in petosminski zaključek. Obstopajo ga stopnjevani oporniki. Posebno bogat kamnoseški okras so izvedli v notranjščini prezbiterija, ki ga odlikujejo reliefni živalski prizori ob vznožju slavoloka, figuralne konzole, baldahini in sklepniki na stičiščih kitastega oboka. Na štirih sklepnikih so simboli evangelistov prikazani s človeškimi telesi in živalskimi glavami. Tovrstne podobe se pogosteje pojavljajo na zlatarskih izdelkih 14. stoletja, redko pa v kamnoseških delih. Sočasno so bile izklesane imenitne sedilije s sedmimi sedeži in baldahini, na katerih se pojavljajo motivi trilistov, štirilistov, ribjega mehurja, fial in križnih rož. Bogat kamnoseški okras najdemo tudi v pritličju zakristije. Križnorebrasta oboka slonita na šestih konzolah, na katerih so upodobljeni simboli evangelistov in angelski doprsji. Na okroglih sklepnikih sta upodobljeni Kristusova glava in blagoslavljajoča roka. V nadstropju nad zakristijo je bil oratorij.

Leta 1442 so povišali in obokali južno stransko ladjo. Severno stransko ladjo so obokali kasneje, morda leta 1467, ko se v virih omenjajo gradbeni posegi v cerkvi. Pozornosti je vreden kamnoseški okras severne stranske ladje, predvsem angeli z orodji Kristusovega trpljenja, ki so upodobljeni na konzolah. Okoli 1520 so glavno ladjo dvignili za skoraj pet metrov in jo s tem višinsko izravnali s prezbiterijem. Glavno ladjo so mrežasto obokali in opremili z bazilikalnimi okni in rozeto v zahodnem pročelju. Na prezidavo spominjajo tri napisne plošče, vzidane v severno steno glavne ladje in plošča na vzhodnem oporniku zakristije. Na dveh je omenjen tedanji cerkveni ključar Linhart Holzmann (1520), na tretji sta letnica 1521 in iniciali MT (morda kamnosek M. Thoman iz Slovenske ulice), na četrti pa sta ime Hans Weiss in letnica 1524.

Do večjih prezidav v cerkvi je prišlo po požarih v letih 1648 in 1650. Povsem je bilo potrebno obnoviti streho, cerkev pa je dobila tudi tri vhodne veže. V 18. stoletju so cerkvi prizidali obe stranski kapeli, zgrajeni v letih 1714 in 1715 ter posvečeni med 1724 in 1727. Južno kapelo, posvečeno kužnemu patronu sv. Frančišku Ksaverju, so obogatili z vegetabilno štukaturo. Iz štuka so izdelani tudi kartuše in medaljoni, ki obrobljajo prazna polja, namenjena poslikavi. Sedanje poslikave so delo Jakoba Brolla iz leta 1873. Prevladujejo prizori iz življenja in misijonarskega delovanja sv. Frančiška. Slikani okni z upodobitvama motivov iz vesoljnega potopa in sv. Duha so nastali po slikarskih osnutkih Staneta Kregarja. Leta 1967 jih je izvedlo podjetje Staklo Zagreb. Severno kapelo, posvečeno sv. Križu, je leta 1775 poslikal dvorni slikar Josef Adam Mölk. Na oboku je prizor Najdenje sv. Križa. Severna stranska kapela je sedaj posvečena blaženemu Antonu Martinu Slomšku, v njej je tudi njegov grob. Nanj spominjajo slikana okna, vstavljena med letoma 1996 in 1999. Marko Jerman je na njih upodobil naslednje prizore: Anton Martin Slomšek poučuje Blažeja in Nežico, Anton Martin Slomšek kot škof v Mariboru, Slomškova Beatifikacija in Slomšek v Zboru svetih. Na četrtem slikanem oknu sta upodobljena sv. Ciril in Metod.

Prenos škofijskega sedeža iz St. Andraža v Maribor je pomembno vplival tudi na arhitekturo in opremo nekdanje župnijske cerkve sv. Janeza Krstnika v Mariboru. Z umetnostnozgodovinskega in restavratorsko-konservatorskega vidika je pomembno, kakšno stališče so zavzeli ob povzdignitvi cerkve v stolnico. Odločitev, da bodo vso opremo župnijske cerkve ohranili in temeljito obnovili, vso novo opremo pa izdelali v novogotskem slogu, smemo z današnjega vidika označiti za izjemno sodobno. 4. septembra 1859 je škof Anton Martin Slomšek stopil v cerkveno stavbo, ki je imela še povsem baročen značaj. Za slovesno priložnost so cerkveno zunanjščino in notranjščino očistili in obnovili. Graški slikar Johann Max Tendler je pol leta slikal novogotsko krogovičje in kipe v barvi kamna po stenah notranjščine. Veliki oltar so na novo pozlatili in posrebrili. Na njegove stopnice so namestili veliko preprogo s plemiškimi grbi, ki jo je darovala rodbina Brandis. Na evangeljski strani so postavili nov škofovski prestol, na empori pa nove orgle.

Vprašanje rušitve stare cerkve in novogradnje oziroma regotizacije cerkve se je pojavilo leta 1883 zaradi zaskrbljujočega gradbenega stanja. Za ohranitev stare cerkve se je zavzemal predvsem škofijski zgodovinar in stolni kanonik Ignacij Orožen. Leta 1885 so cerkev zaprli za službo božjo in jo v dveh letih »slogu primerno« obnovili, torej regotizirali. »Obnovili« pa so mnogo več, kot je bilo za ohranitev nujno potrebno. Da bi pridobili več prostora in boljši pregled po notranjščini, so odstranili vse oltarje ob slopih in do oboka segajoč nastavek velikega oltarja. Cerkev je tako izgubila številne umetnine, ki so nastale v 17. in 18. stoletju. Vendar vse odstranjene opreme niso zavrgli, s pomočjo pisnih virov lahko nekatere dele opreme prepoznamo v drugih cerkvah in v Pokrajinskem muzeju Maribor.

Kljub spremembam je oprema stolnice vredna ogleda. Najlepši del cerkve je njen prezbiterij. Nove konzole z doprsji prerokov in baldahine, ki so nadomestili gotske iz časa okrog 1400, je izdelal mariborski kipar Matevž Rath leta 1891. Naslednjega leta so pod baldahine postavili skulpture desetih apostolov in evangelistov ter nadangelov Mihaela in Gabrijela, ki jih je izdelal kipar Jacob Gschiel iz Gradca in polikromiral pozlatar Wilhelm Sirach, prav tako iz Gradca. V času velike regotizacije iz prezbiterija niso odstranili poznobaročnih kornih klopi. Iz lesa izrezljani in pozlačeni reliefi na naslonjalih so delo mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja iz leta 1771. Na desetih reliefih so upodobljeni prizori iz življenja sv. Janeza Krstnika. Čeprav so že leta 1859 za Antona Martina Slomška v prezbiterij stolnice postavili nov škofovski prestol, so se leta 1891 odločili, da ga zamenjajo. Prestol iz luženega hrastovega lesa, ki je v času nastanka veljal za zelo dragocenega, so postavili ob severno steno. Načrt zanj je delo arhitekta Roberta Mikovicsa (1852-1894) iz Gradca, izdelal pa ga je graški mizar Benedikt Mößmer (tudi Mösmer). Ob južni steni prezbiterija stoji Slomškov spomenik, postavljen leta 1878. Neogotski spomenik je zasnoval dunajski arhitekt Georg Härtl, izdelali pa so ga v Gradcu. V osrednji niši tridelnega spomenika je skulptura škofa Slomška, ki si desnico polaga na srce, levico pa opira na odprto knjigo. Skulpturo iz kararskega marmorja je izklesal kipar Franc Ksaver Zajec (1821-1888). Stari baročni veliki oltar iz sredine 17. stoletja, ki se stilno ni skladal z željami naročnikov, so odstranili iz prezbiterija. Nadomestili so ga z novogotskim oltarjem, katerega nastavek je bil posvečen leta 1890. Nastavek je delo graškega mizarja Benedikta Mösmerja, medtem ko je kipe izdelal takrat še zelo mlad kipar Peter Neuböck, prav tako iz Gradca. Sredstva za postavitev oltarja je daroval škof Jakob Maksimilijan Stepišnik. Nastavek je zasnovan kot sedemdelni poliptih s poudarjenim srednjim delom. Na straneh so v spodnjem delu v šest niš nameščeni relikviariji v obliki poznogotskih monštranc, v zgornjih šestih nišah so kipi sv. škofa Maksimilijana, sv. Jožefa, sv. Pavla, sv. Petra, sv. Jakoba in sv. Andreja, pod baldahinom pa stoji kip cerkvenega zavetnika Janeza Krstnika. Sredi prezbiterija je nameščen krstilnik z letnico 1634. Med sodobnejšo opremo cerkve spadajo nov daritveni oltar, ambon in škofov sedež. Oltar je po načrtih Jožeta Kregarja leta 1978 izdelalo pasarstvo Žmuc, reliefi pa so delo kiparja Gabrijela Kolbiča (1981).

V glavni ladji je zanimiva prižnica, ki je najstarejše ohranjeno baročno delo v cerkvi. Na razmeroma nizki balustradi prižnice so uviti stebri, po katerih se vijejo pozlačene vitice vinske trte z velikimi listi in grozdi. Med stebri so plitve polkrožne niše z lesenimi skulpturami štirih evangelistov ter sv. Petra in Pavla. Desno od prižnice je na steno severne ladje pritrjena slika Krsta v Jordanu iz sredine 17. stoletja, nekdaj del baročnega velikega oltarja. Približno sočasno je nastala velika slika na južni steni glavne ladje, kopija Rubensove kompozicije Postavljanje križa, naslikane v letih 1610-1611 za oltar katedrale Naše Ljube Gospe v Antwerpnu. Posebne pozornosti so vredni tudi lestenci iz leta 1686 (dva visita v ladji, tretji v prezbiteriju). Darovali so jih člani mesarskega, pekovskega in zlatarskega ceha, na kar opominjajo volovska glava, prstan in presta.

V severni stranski ladji sta dva oltarja. Ob njeni vzhodni steni je novogotski oltar Srca Jezusovega v obliki gotskega poliptiha. V treh nišah nastavka so kipi Srca Jezusovega, sv. Jožefa in sv. Frančiška Asiškega. Oltar je bil postavljen leta 1898. Daroval ga je škof Mihael Napotnik v spomin na petdeseto obletnico vladanja cesarja Franca Jožefa. Načrte za oltar je izdelal arhitekt Hans Pascher v Gradcu, marmorna menza je delo kamnoseka Karla Kocijančiča iz Maribora, nastavek je izdelal graški mizar I. Rossman, pozlatarska in kiparska dela sta opravila graška mojstra Wilhelm Sirach in Peter Neuböck. Ob severni steni stranske ladje je Rožnovenski oltar, postavljen leta 1904. Oltarna slika je kopija slike Rožnovenske Matere Božje, ki jo je italijanski baročni slikar Giovanni Battista Salvi da Sassoferrato naslikal leta 1643 za cerkev sv. Sabine v Rimu. Mariborska kopija Sassoferratove slike je najbrž delo Feliksa Barazzuttija iz Humina (Gemone). Načrt za oltar je delo arhitekta Hansa Pascherja iz Gradca, marmorno menzo je izdelal mariborski kamnosek Karel Kocijančič. Sodelovali so še mizar I. Rossman, pozlatar Wilhelm Sirach in kipar Peter Neuböck (kipa sv. Nikolaja in sv. Antona Padovanskega). Oltar sv. Križa v severni stranski kapeli je nastal sočasno s poslikavo kapele okrog leta 1775. Kipi Marije, sv. Janeza Evangelista, Boga Očeta in angelov so delo mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja (1735-1797). Kip Križanega pa je starejši in naj bi nekdaj stal na pokopališču pri stolnici. Zgodba pripoveduje, da je nek bogokletnik iz objestnosti v Križanega zalučal snežno kepo. Mariborski meščani so se odločili, da bodo to skrunitev popravili z namestitvijo križa na odlično mesto v notranjosti cerkve. Leta 1847 je bilo na prsih Križanega še mogoče videti belo kroglo pod steklom, v spomin na kepo, ki se ni nikdar več stopila. V kapeli je nameščena marmorna plošča, delo F. M. Schulza iz Gradca. Na njej sta Slomškov grb in napis Antonius Martinus Slomšek Princeps Episcopus Lavantinus, natus in parochia Ponikl 26. Novembris 1800, sacerdos 8. Septembris 1824, episcopus consecratus 5. Julii 1846, primus Marburgi sedit inde a 4. Septembris 1859, obiit 24. Septembris 1862. R.I.P.

Oltar Srca Marijinega v južni stranski ladji so darovali župljani. Posvečen je bil leta 1898. Novogotski oltarni nastavek posnema zasnovo gotskih krilnih oltarjev s premičnimi krili. Oltar so izdelali isti mojstri kakor sočasni oltar Srca Jezusovega in nekoliko mlajši Rožnovenski oltar. Načrt je delo graškega arhitekta Hansa Pascherja, marmorna menza Karla Kocijančiča iz Maribora, mizarska dela na nastavku je izvršil I. Rossman, pozlatarska Wilhelm Sirach in kiparska Peter Neuböck, vsi iz Gradca. Oltar sv. Florijana ob južni steni ladje je nastal v letih od 1697 do 1699. Kipi in bogata akantova ornamentika na njem so delo mariborskega kiparja Franca Krištofa Reissa. Oltarno sliko, delo Georga Abrahama Peuchla, obrobljata figuri sv. Štefana in sv. Lovrenca. Slika sv. Katarine in Barbare v atiki je delo graškega slikarja Hansa Adama Weissenkircherja (1646-1695). Na oltar sv. Florijana je postavljen starejši lesen, pozlačen in polikromiran kip Marije z Detetom na prestolu, ki je verjetno nastal kmalu po letu 1500. Oltar sv. Frančiška Ksaverja v južni stranski kapeli je najbrž izdelal mariborski kipar Franc Jožef Reiss (omenjen od 1711-umrl 1732). Na oltarni sliki je upodobljena apoteoza sv. Frančiška Ksaverja. Slika naj bi nastala v spomin na epidemijo kuge v Mariboru v letih 1711 do 1713, v njenem spodnjem delu je upodobljena veduta Maribora.

V času gradbenih del v sklopu regotizacije cerkve 1885-1886 so z notranjih sten in s cerkvenega tlaka odstranili stare nagrobnike in jih vzidali na zunanjščini cerkve.

 

Viri:

PAM, Uprava za gradnje in regulacije Maribor, 1840-1963, MA 1379: Slomškov trg 9.

 

Literatura:

Jože CURK, Urbana in gradbena zgodovina Maribora, Maribor skozi stoletja, Maribor 1991, str. 511-563.

Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.

Jože CURK, Mariborska stolnica, Maribor 1978.

Jože CURK, Mariborska stolnica, Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. Stanko Lipovšek), Maribor 2009, str. 103-122.

Jože CURK, Primož PREMZL, Mariborske vedute, Maribor 2004.

Johann GRAUS, Die Domkirche zu Marburg, Der Kirchenschmuck. Blätter des christlichen Kunstvereines der Diözese Seckau, 14/8, 1883, str. 81-85.

Ana LAVRIČ, »Javni« spomenik škofu Antonu Martinu Slomšku v azilu mariborske stolnice, Acta historiae artis Slovenica, 18/1, 2013, str. 25-64.

Ana LAVRIČ, Spomenik škofa Antona Martina Slomška v mariborski stolnici. Slovenski narodni buditelj v likovni umetnosti, Ljubljana 2013 (Umetnine v žepu, 8).

Josef PAJEK, Der Dom von Marburg. Ein Bild der Glaubenstreue seiner Bewohner, Marburg 1897.

Robert PESKAR, Arhitektura in arhitekturna plastika okoli leta 1400 v Sloveniji Ljubljana 2005 (tipkopis doktorske disertacije).

Zdenka SEMLIČ RAJH, Žiga OMAN, Lučka MLINARIČ, Maribor, mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941, Maribor 2012.

Samo ŠTEFANAC, Kor mariborske stolnice, Zbornik za umetnostno zgodovino, n. v. 28, Ljubljana 1992, str. 37-52.

Polona VIDMAR, Liturgična oprema mariborske stolnice, Mariborska stolnica ob 150. obletnici Slomškovega prihoda v Maribor (ur. Stanko Lipovšek), Maribor 2009, str. 103-122.

Polona VIDMAR, Baročni oltarji v mariborski stolnici 4. septembra 1859 - poskus rekonstrukcije, Studia Historica Slovenica, 10/2-3, 2010, str. 573-608.

Sergej VRIŠER, Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1992.

 

 

Polona Vidmar

(29. 9. 2014)