VETRINJSKI DVOR
Lokacija: Vetrinjska ulica 30
Arhitekt: neznan; Rudolf Kiffmann (obnova pomožnih prostorov kavarne); Matjaž Bolčina in Maruša Zorec (obnova dvora)
Čas nastanka: pred 1344 (kapela na dvorišču), prva pol. 14. stol. (zahodni trakt), 1345-1350 (kapela v zahodnem traktu), zač. 16. stol. (popožarna obnova in prvi del severnega trakta), konec 16./zač. 17. stol. (podaljšava severnega trakta, južni trakt z novo kapelo, arkadni hodnik), po 1709 (vzhodni trakt, baročna fasada in portal zahodnega trakta, lesen mostovž), zač. 19. stol. (pritlični del južnega trakta nadomesti nadstropni), po 1828 (klasicistični hodnik)
Vetrinjski, imenovan tudi Oreški dvor, ki je stal znotraj mariborskega mestnega obzidja, se v virih prvič posredno omenja okoli 1222. V dokumentu iz 1220-1224 je namreč vojvoda Leopold VI. Babenberžan potrdil, da je vetrinjski opat Konrad od meščana in kožarja Gotschalka za deset mark kupil hišo v Mariboru z vsem pripadajočim zemljiščem in gospodarskim poslopjem. Vse do 1709 je bila ta svobodna hiša last cistercijanskega samostana v Vetrinju (Viktring) pri Celovcu na Koroškem. Stavba je za cisterco postala upravno in gospodarsko središče za samostansko posest v mestu, njegovi okolici in celotnem Štajerskem ter hkrati tudi trgovska postojanka. Služila je tudi kot (vinska) klet in kašča. V 13. in 14. stoletju so bili na dvoru oskrbniki delno vetrinjski menihi, nato do 17. stoletja skoraj izključno laiki, od sredine 17. stoletja pa vrsta cistercijanov iz Vetrinja.
Jedro dvora je njegov ulični, tj. zahodni trakt, v katerega nadstropju so ohranjeni ostanki kapele iz 1345-1350. V začetku 16. stoletja je dvor prizadel požar, nato sta sledili obnova (mdr. tudi kapele) in prizidava prvega dela nadstropnega severnega trakta. Konec 16. in na začetku 17. stoletja je bil na dvoriščni strani glavne stavbe prizidan arkadni križnobanjasto obokan hodnik, ki je segal od severnega trakta, od koder je bil dostop, do južne fasade, ki so jo obnovili v poznorenesančnem slogu in ji dodali paličasti zidec. Nadstropen severni trakt je bil podaljšan do mestnega obzidja, postavljena sta bila nadstropen del južnega trakta z novo kapelo sv. Florijana, posvečeno 1613 in v funkciji do 1801, in njegov pritličen podaljšek do mestnega obzidja. Zaradi stavbnega zaprtja dvornega dvorišča je bila v severno polovico njegove glavne stavbe vstavljena veža. Z letom 1709 je dvor prešel v plemiške roke, in sicer najprej grofov Breuner (Ludvika z ženo Marijo Felicijo, roj. Rabatta, in njunega sina Karla), ki so poskrbeli za prizidavo vzhodnega trakta z dvorano (tu je med 1785 in 1806 delovalo prvo mariborsko gledališče), s hrbtno steno deloma prislonjenega na mestno obzidje, zahodni trakt je dobil baročno fasado in uvozni portal z grbom rodbine Breuner-Rabatta, v kotu med glavno stavbo in južnim krilom je bilo postavljeno dvoramno stopnišče s trikapno streho. Novopostavljen lesen mostovž, prekrit s širokimi strešnimi napušči, je služil za povezavo zahodnega, severnega in vzhodnega trakta. Med 1740 in 1749 je bil dvor v rokah plemiške rodbine Rabatta. Za njimi ga je imel v posesti Jurij pl. Frieß, njega sta leta 1758 nasledila svaka pl. Bianchi, po 1800 pa različni meščanski lastniki. Leta 1800 sta objekt kupila usnjarska podjetnika Ulrik in Leopold Hartnagl, 1815 je lastnik dvora postal Nikolaj Merk, leta 1828 Alojz Nasko, po katerem je dvor pridobil še poimenovanje Naskov dvorec, od leta 1868 je bil v rokah Frančiške, roj. Scherbaum, leta 1934 pa sta tretjinska deleža pridobila Karol Nasko in Alojzija Radics. Leta 1869 je dal Alojz Nasko po načrtih Ignaca Pregla obnoviti dimne naprave na gospodarskem traktu dvora, leta 1903 pa po načrtih mestnega stavbenika Rudolfa Kiffmanna tudi pomožne prostore kavarne v dvoriščnem traktu. Leta 1912 je dala Fani Nasko obnoviti sanitarije in poskrbela za zasteklitev, med 1924-1926 pa je Karol Nasko prenovil lokale na ulični strani dvora. Že v začetku 19. stoletja sta bila ukinjena gledališče in kapela, pritlični podaljšek južnega trakta je nadomestil nadstropni z vzhodnim prečnim zaključkom. Nedolgo po 1828 je baročen balkonski hodnik nadomestil nov klasicistični, ki je obtekal tudi nov južni trakt. Sledilo je še več manjših predelav v skladu s spremenjeno, tj. poslovno-stanovanjsko namembnostjo; v povojnem obdobju sta bili južna polovica glavne stavbe in celotno južno krilo preurejeni za potrebe gostinskega podjetja.
Nadstropni stavbni kompleks s tremi trakti, ki oklepajo notranje dvorišče, kaže danes baročni videz iz časa po 1710, a v sebi skriva še srednjeveško osnovo. Najstarejši del je glavni, tj. zahodni ulični trakt iz druge četrtine 14. stoletja; iz tega časa je tudi dvodelno gotsko okno s trilistnim krogovičjem na podstrešju prizidanega arkadnega hodnika, ki je nekdaj osvetljevalo kapelo v nadstropju tega trakta. Neka kapela je sicer na dvorišču dvora stala že pred 1344, ko jo je hotel opat Janez povečati in obnoviti. V letih 1344-1345 je tako z mariborskim župnikom Nikolajem sklenil pogodbo o gradnji kapele v Vetrinjskem dvoru, s katero je župnik želel zavarovati svoje koristi in dohodke. V njej je mdr. določeno, da kapela ni več smela biti višja od streh sosednjih hiš in imeti zvonika, marveč le majhen zvonček, smela je imeti le en oltar, vhod v cerkev pa ni smel biti s ceste, ampak z dvorišča. Leta 1510 je kapelo ponovno posvetil lavantinski škof Lenart Pewerl (1508-1536), 1613 pa je novo kapelo v južnem traktu v čast sv. Trojice, Marije in sv. Florijana posvetil vetrinjski opat Jurij. Kapela je bila orientirana proti vzhodu in dostopna z arkadnega hodnika. V vizitacijskem zapisniku iz 1621 lahko preberemo, da je bila dobro opremljena kapela tedaj obokana. Uporabljali so jo predvsem v Mariboru občasno stanujoči menihi in opati ter upravniki posesti, med katerimi so bili nekateri redovniki.
Fasado zahodnega trakta karakterizirata v nadstropju pilastrska členitev z bogato profiliranim venčnim zidcem in v pritličju polkrožen portal s profilirano preklado in usločenima čelnima kriloma ter grboma grofov Breuner-Rabatta z začetka 18. stoletja. Okenske odprtine so obdane s profiliranimi okvirji s policami in zaključnimi čeli ter spodaj z baročnimi ovalnimi polji. Uvozna veža, ki ima banjast obok s tremi pari križajočih se sosvodnic, se pod arkadnim hodnikom podaljša do dveh pravokotnih portalov, od katerih desni vodi v nadstropje, levi pa v manjšo klet. Na notranjem dvorišču zahodni trakt in obe njegovi krili obdaja lesen klasicističen deloma zaprt mostovž, ki sloni na železnih konzolah in ga prekrivajo široki stavbni napušči, med stenskimi odprtinami pa izstopa ovalno zaključen kamnit portal s klasicističnimi železnimi vratnicami, ki vodi v vzhodno polovico južnega trakta. Pritličja zahodnega trakta in kril, klet in deloma tudi nadstropje so obokani s starejšimi banjastimi in križnimi ter mlajšimi kapastimi opečnimi oboki. Dostop na podstrešje zapirajo železne vratnice z začetka 18. stoletja. Na podstrešju sta še vidna vzhodna fasada nad nekdanjim pritličnim delom južnega trakta s trikotnim čelom in okroglim oknom kapele in venčni zidec nekdanje dvorane nad vzhodnim traktom. Na zunanjščini severnega krila, ki sega do nekdanjega mestnega obzidja in v pritličju katerega sta bila nekdaj hlev in remiza, je ohranjen profiliran venčni zidec, karakterističen za prvo polovico in sredino 17. stoletja. Na južni fasadi je razviden postopen gradbeni razvoj tega trakta s prvotnim nadstropnim delom, pritličnim podaljškom do mestnega obzidja in končno nadstropnim podaljškom. Stavba na Vetrinjski 28 predstavlja prečen zaključek južnega krila Vetrinjskega dvora. Vzhodna fasada ima venčni zidec iz dveh vrst rombasto postavljenih opek.
V letih 2007-2009 je bil dvor po načrtih Matjaža Bolčine in Maruše Zorec obnovljen. Dela so obsegala čiščenje stavbe in obokov, rušitev sekundarnih sten ter prislonjenih lop in objektov, odstranjevanje sekundarnih gradbenih elementov, vzpostavljanje primarnih nivojev. Ob tem so bili v pritličju uličnega trakta odkriti primarni tlak in prvotne odprtine severnega vhoda z Grajskega trga in prehoda v kletni prostor. V kleti so bila odkrita prvotna okna in ometi pod obočnimi loki. Zaradi teh odkritij je bila sprejeta odločitev o prezentaciji omenjenih stavbnih elementov. V nadstropju so bili najdeni historični parketi ter poslikava sten in stropov v petih prostorih zahodnega in severnega krila; odločili so se za prezentacijo poslikav v enem prostoru in konzervacijo ostalih pod beležem. Naleteli so tudi na ostanke gotskega protala, ki je vodil v prostor kapele v prvem nadstropju zahodnega krila, ostanke krogovičja in okno kapele, vse iz 14. stoletja. Najdeni so bili tudi fragmenti poslikave zunanje gotske stene kapele. Na podstrešju vzhodnega krila so naleteli na zaključni rob in konkavni zaključek ometanega stropa nekdanje dvorane.
Dvor velja za najlepše ohranjeno in najpomembnejšo meščansko hišo v mestu in je eden najkvalitetnejših primerov baročne arhitekture v Mariboru z začetka 18. stoletja.
Literatura:
Jože CURK, Maribor. Urbanistično-gradbeni zgodovinski oris, Časopis za zgodovino in narodopisje, 37 (n. v. 2), 1966, str. 63-95.
Jože CURK, O historičnih virih za urbano-gradbeno zgodovino Maribora, Časopis za zgodovino in narodopisje, 54 (n. v. 19)/1-2, 1983, str. 268-287.
Jože CURK, Viri za gradbeno zgodovino Maribora do 1850, Maribor 1985.
Jože CURK, Oris 12 najpomembnejših gradbenih objektov v Mariboru II, Časopis za zgodovino in narodopisje, 60 (n. v. 25)/2, 1989, str. 199-227.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Irena KRAJNC HORVAT, Maribor - Salzburški dvor, Varstvo spomenikov. Poročila, 46/09, 2010, str. 209-211.
Jože MLINARIČ, Posest vetrinjske opatije na Štajerskem ok. 1145-1786, Časopis za zgodovino in narodopisje, 52(n. v. 17)/1, 1981, str. 38-60.
Jože MLINARIČ, Mariborski samostanski dvori in njihova posest do 16. stoletja, Časopis za zgodovino in narodopisje, 69 (n. v. 34)/1, 1998, str. 11-32.
Rudolf Gustav PUFF, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999.
Sašo RADOVANOVIČ, Mariborske ulice, Maribor 2005.
Zdenka SEMLIČ RAJH, Žiga OMAN, Lučka MLINARIČ, Maribor, mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941, Maribor 2012.
Sergej VRIŠER, Maribor. Po poteh stare umetnosti, Maribor 1993.
Mija Oter Gorenčič
(23. 9. 2014)
