Naziv in naslov stavbe: Vila Majer, Vilharjeva ulica 7
Ustvarjalec: arhitekt Jože Jelenec
Datacija: 1931
Družinsko vilo Majer na Vilharjevi ulici 7 v koroškem predmestju zahodno od Mestnega parka, je dal postaviti trgovec in posestnik Franjo Majer, ki so ga v Mariboru v obdobju med obema vojnama poznali tudi kot vnetega planinca, dramskega igralca in režiserja. Načrte zanjo je naredilo mariborsko gradbeno podjetje in tehnična pisarna Jožeta Jelenca in Vladimirja Šlajmerja (sl. 1 in 2), ki je tedaj veljalo za eno največjih v mestu in bližnji okolici. Zaradi sorodnosti z načrti neuresničene vile Rudolf v Mariboru arhitekta Vladimirja Šubica, pri gradnji katere je na osnovi ohranjene pogodbe iz leta 1930 sodeloval tudi Jože Jelenec, lahko sklepamo, da je arhitekt Jože Jelenec vzel vilo Rudolf za izhodišče pri načrtovanju Majerjeve vile, s tem da je dano zasnovo povečal in povišal za eno nadstropje. To domnevo potrjuje tudi dejstvo, da sta se arhitekta po vsej verjetnosti že poznala iz študijskih let na nemški visoki šoli v Pragi.
Gradnja vile se je začela leta 1931 in trajala okoli leto dni. Dvonadstropna podkletena vila ima tloris v obliki črke L in je z glavno fasado obrnjena proti vzhodu (sl. 3). Stavba je zasnovana iz sklopa osrednjega kubičnega volumna in iz njega na severozahodni strani izstopajočega pritličnega pravokotnega kraka. Na stičišču obeh je volumen cilindrične oblike s stopniščem. Na južni vrtni strani je iz stavbne gmote blago naprej pomaknjen terasasti pritličen rizalit s kasnejšo prezidavo dostopa na vrt. Belo ometana stavbna lupina in enotna profilacija okenskih okvirjev, terasnih parapetov in strešnega zidca prispevata k dojemanju enovitosti stavbne zunanjščine. Celoto prekrivata ravna streha in delno pokrita odprta terasa na vrhu. Masiven stavbni volumen avtor razgiba z razliko v višinskih gabaritih posameznih delov stavbe, ravne strehe in teras na južni strani objekta. Zasnovo celote še dodatno popestrita prevotlitev vhodnega dela na severovzhodnem vogalu, ki zajema enoramno stopnišče v pritličju in odprto pokrito ložo v nadstropju, in motiv parapeta na slopih, ki povezuje vhod v stavbo in ograjo okoli nje ter zahodni del delno pokrite terase v zadnjem nadstropju vile (sl. 4, 5, 6, 7).
Na podlagi ohranjenih načrtov lahko okvirno rekonstruiramo tudi prvotno namembnost prostorov v notranjosti in originalno tlakovanje nekaterih sob. V polkletni etaži je bila predvidena osrednja predsoba, iz katere je bil možen neposreden vhod v stranišče ob stopnišču, dve kletni sobi, kotlarno in drvarnico, shrambo in kuhinjo. Iz slednje je bil možen dostop še do ene sobe na severni strani, iz kotlarne in drvarnice pa do cvetličnjaka na jugu. Podoben razpored prostorov se ponovi v vseh nadstropjih (sl. 8). V pritličju se nahajajo na vzhodni strani poleg vhodne veže, stranišča in stopnišča, tri sobe z nedefinirano funkcijo; na jugovzhodnem vogalu je jedilnica z dostopom na vrtno teraso, na severni strani pa prehodna pripravljalnica in opremljena kuhinja. Iz te je možen vstop v shrambo in spalnico za služkinji, ki se nahajata v pritličnem pravokotnem volumnu stavbe (sl. 9). V nadstropju je natančno definirana funkcija le nekaterih prostorov: stranišča ob osrednjem stopnišču, kabineta tik ob pokriti odprti loži v severovzhodnem vogalu, zakonske spalnice z vzidanimi omarami in dostopoma na vrtno teraso ter opremljeno kopalnico na zahodnem delu nadstropja. Velik del zadnje etaže predstavlja delno pokrita terasa, le na severozahodnem vogalu je lociran pokriti bazen, na desni strani stopnišča stranišče, v severovzhodnem vogalu pa pralnica in likalnica (sl. 10).
Mayerjeva vila po nastanku ni doživela bistvenih predelav. Za časa njene razglasitve za spomenik lokalnega pomena leta 1992 je bila v slabem stanju. Med letoma 2001 in 2003 je stekel projekt zgledne prenove, ki je kljub delni spremembi namembnosti stavbe in gradnji prizidka z garažo in vhodom v specialistično zdravstveno ordinacijo, ohranila celovitost modernističnega stavbnega jedra in strukture.
Alenka Di Battista
(6. 8. 2014)
