VIŠJA EKONOMSKO-KOMERCIALNA ŠOLA
Lokacija: Razlagova ulica 14
Arhitekt: Branko Kocmut (arhitektura), Miro Zdovc (notranja oprema)
Čas nastanka: 1960-62
Branko Kocmut (1921-2006) je kot eden najvidnejših mariborskih arhitektov druge polovice 20. stoletja bistveno vplival na urbanizem povojnega Maribora, ki je v letih 1944-45 doživel zavezniška bombardiranja in izgubil velik del svojega mestnega tkiva. Eno od načel pri obnovi mesta je bila ohranitev starega mestnega jedra, v katerem so uničene dele zapolnjevali po sistemu »plomb« in se strogo držali starih gabaritov, medtem ko so bile novogradnje predvidene na robu starega mesta, kjer pa so prav tako veljala stroga pravila glede višine novih objektov. Tem načelom sledi tudi zasnova Višje ekonomsko-komercialne šole, zdaj Ekonomsko-poslovne fakultete Univerze v Mariboru, ki jo je Branko Kocmut načrtoval leta 1960, gradnja pa je bila končana v dveh letih. Gre za prvo novogradnjo v okviru takrat še Združenja visokošolskih zavodov v Mariboru, ki je leta 1975 prerasel v Univerzo v Mariboru; stavba, ki velja za eno najbolj značilnih mariborskih modernističnih zgradb, ima tako tudi simbolni pomen v okviru zgodovine mariborskega visokega šolstva.
Za stavbo je bil določen prostor na vogalu med Prešernovo in Razlagovo ulico, kjer je dotlej stala meščanska hiša z vrtom, v kateri je deloval vrtec in ki so jo na začetku šestdesetih podrli prav zaradi nameravane zidave nove višje šole. Kocmut se je odločil zgradbo postaviti precej stran od ulice, tako da je pred stavbo nastala prostorna ploščad, ki skupaj z drevesi tvori prijeten ambient za druženje. Arhitekt je ohranil izvirni neravni teren; s Prešernove ulice se do ploščadi pred stavbo vzpnemo preko plitkih teras, z Razlagove ulice pa do vhoda vodi nekaj stopnic. Kocmut je ohranil tudi nekaj dreves iz nekdanjega meščanskega vrta in tako izkazal občutljiv odnos do nekdanje rabe prostora. Drevesa nekoliko zastirajo pogled na osrednje telo šolske zgradbe in se zlasti v zimskem času vključujejo v strukture drobnega rastra, ki ga na zahodnem pročelju ustvarjajo za Kocmuta značilne vodoravnice okenskih senčil in vertikale paličastih betonskih zastorov.
Na ploščad pred stavbo je bila leta 1970 v okviru mednarodnega kiparskega simpozija Forma viva Maribor postavljena betonska plastika ameriškega kiparja Bradforda Gravesa (1939-1998) z naslovom Most do človeka. Dva betonska bloka sta objeta v sklenjeno celoto, ki se oblikovno sklada s fakultetno stavbo.
Kocmut je osrednje stavbno telo, grajeno kot železobetonski skelet, oblikoval v petetažni kubus z ravno streho, ki je orientiran v smeri sever-jug. Na njegovo vzhodno, sicer dvoriščno pročelje se ob severnem in južnem robu pripenjata dva prizidka kvadratnega tlorisa z dvema večjima predavalnicama. Na dvorišče, ki si ga stavba deli s sosednjo historicistično večstanovanjsko zgradbo, dostopamo pod južnim od omenjenih prizidkov, s katerima se stavba tudi naslanja na starejšo sosedo; zgradbi se ujema v gabaritih. Zahodno pročelje osrednje stavbe je obrnjeno proti Prešernovi ulici. Na pročelju se nizajo velika okna, zastrta z zunanjimi senčili, nekoliko izven sredinske osi pa po celotni višini tečeta dva pasova paličastih betonskih zastorov, ki razbijata prevladujoč vtis vodoravnic. V višini drugega nadstropja se iz ravnine pročelja v širini dveh okenskih osi steza plitek pomol, značilen element Kocmutove arhitekture. Tloris podolgovate kubične zgradbe se ponavlja v vseh etažah: podolgovat prostor je po dolžini razdeljen na hodnik, ki teče ob vzhodni stranici, s hodnika pa vstopamo v predavalnice, kabinete, knjižnico in druge prostore, ki so nanizani ob zahodni stranici in osvetljeni z velikimi okni. Višinske razlike med etažami premaguje dvoramno stopnišče s preprosto ograjo.
K zahodnemu pročelju je v njegovem severnem delu s prosojnim pritličnim steklenim hodnikom pripet samostojen, nižji in manjši objekt kvadratnega tlorisa in z ravno streho, postavljen na 16 betonskih stebrov kvadratnega prereza, ki so oblečeni v terazzo. Ta samostojni objekt, v katerem je v nadstropju velika predavalnica, je tlorisno nekoliko izmaknjen iz ravnine severnega pročelja; s stebri sega na pločnik ob Razlagovi ulici in ustvarja pokrito površino za pešce. Vhod v šolo vodi prav skozi ta stebriščni prostor in skozi zastekljeni vezni hodnik. Velika predavalnica v nadstropju se z velikimi okni odpira proti jugu in severu, na zahodnem pročelju vhodnega kubusa pa se ponovi za Kocmuta značilni pomol s polno zahodno ter zastekljenima kratkima južno in severno stranico.
Avtor notranje opreme je bil arhitekt Mirko Zdovc (*1927), ki je pogosto sodeloval z Brankom Kocmutom. Ob zadnji obnovi, ki je bila spoštljiva do Kocmutove arhitekture, pa so zamenjali večino stavbnega pohištva v notranjščini, ki je po novem tudi živo obarvana. Od izvirne opreme sta v pritličju ohranjena napisna plošča s podatki o gradnji in informacijski pult ledvičaste oblike, oblečen v mozaično oblogo. V prvem nadstropju je stena velike predavalnice opremljena s stensko poslikavo (praskanko) Janeza Vidica (1923-1996), na kateri je obrisno risbo - vreze - kombiniral z barvo in deloma celo z zlatim ozadjem. Motiv je usklajen s poslanstvom šole: predstavlja nekoliko stilizirano figuro Merkurja, ki mu nasproti stojita dva konja.
Kocmutova Višja ekonomsko-komercialna šola je ena redkih modernističnih zgradb v Mariboru, ki jo upoštevajo tako rekoč vsi pregledi novejše slovenske arhitekture. Kocmut je uveljavil vtis lahkosti celotnega kompleksa, prostorske pretočnosti, notranjost pa je zaradi velikih okenskih površin bogato osvetljena. Za Kocmuta značilno členitev stavbne mase, ki se je najjasneje odrazila prav v Višji ekonomsko-komercialni šoli, je Stane Bernik povezal s tradicijo ruske konstruktivistične tradicije in modernizmom corbusierskega tipa, poleg Branka Kocmuta pa so jo gojili še številni drugi slovenski arhitekti v drug polovici 20. stoletja; v Mariboru izstopa z Višjo ekonomsko-komercialno šolo primerljiv Dom družbenih organizacij (1966), delo Ivana Kocmuta (1926-2009). Posebej je potrebno opozoriti na motiv pomola, ki velja kar za zaščitni znak v arhitekturi bratov Kocmut. Jelka Pirkovič izpostavlja obravnavano stavbo kot najboljši primer t. i. »mariborske šole sodobne arhitekture«, ki jo povezuje s krogom arhitektov iz Komuna projekta.
Južno od Višje ekonomsko-komercialne šole je bila istočasno (1961) zgrajena restavracija Center arhitekta Rudija Zupana (1921-2002), ki pa so jo nedavno po dolgotrajnih polemikah zrušili; na njenem mestu je zdaj ploščad nad podzemno garažo, ki pa je predvidena za pozidavo.
Literatura:
Stane BERNIK, Pogledi na novejšo slovensko arhitekturo, Ljubljana 1992.
Slovenska likovna umetnost 1945-1978 (ur. Stane Bernik), III, Ljubljana 1979.
Stane BERNIK, Pogledi na novejšo slovensko arhitekturo, Ljubljana 1992.
Stane BERNIK, Slovenska arhitektura dvajsetega stoletja, Ljubljana 2004.
Jože CURK, Urbana in gradbena zgodovina Maribora, Maribor skozi stoletja. Razprave I (ur. Jože Curk, Bruno Hartman, Jože Koropec), Maribor 1991, str. 511-563.
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Branko KOCMUT, Višja ekonomsko-komercialna šola v Mariboru, Arhitekt, 1, 1963, str. 11.
Nataša KOSELJ, Arhitektura 60-tih let v Sloveniji. Kontinuiteta ideje, , Ljubljana 1995 (posebna izdaja Arhitekturnega biltena).
Jožica LEŠNIK ŠVAJGER, Prispevek bratov Kocmut k mariborski arhitekturi in urbanizmu, Maribor 2001 (diplomska naloga na Pedagoški fakulteti UM).
Matija MURKO, Arhitektura bratov Kocmut, Sinteza, 4/9, 1968, str. 25-29.
Jelka PIRKOVIČ KOCBEK, Urbanistično urejanje in izgradnja Maribora po letu 1945, Sinteza, 15/45-46, 1979, str. 29-42.
Jelka PIRKOVIČ KOCBEK, Izgradnja sodobnega Maribora, Ljubljana 1982.
Jelka PIRKOVIČ KOCBEK, Maribor: Višja ekonomsko komercialna šola, 20. stoletje. Arhitektura od moderne do sodobne (ur. Damjana Prešeren), Ljubljana 2001, str. 133-136.
Eva SAPAČ, Urbani razvoj Maribora v 20. stoletju, Ljubljana 2010 (tipkopis doktorske disertacije).
Sergej VRIŠER, Janez Vidic, Umetnostna galerija Maribor, Maribor 1982.
Marjeta Ciglenečki
(23. 9. 2014)
