ŽELEZNIČARSKA KOLONIJA
Lokacija: med Gorkega ulico, Koresovo in Murkovo ulico ter nekdanjim koroškim kolodvorom
Arhitekt: Gustav Heinrich Flattich
Čas nastanka: 1863-1874
Leta 1846 je Južna železnica na trasi Dunaj - Trst dosegla Maribor. Vsa mesta ob železniški progi, ki je bila največji infrastrukturni projekt habsburške monarhije, so gospodarsko zacvetela. Mariboru je bila v tem projektu odmerjena še posebej pomembna vloga, saj so na desnem bregu Drave južni železnici priključili krak, ki se je odcepil v smeri proti Koroški, v bližini pa leta 1863 postavili velike železničarske delavnice. To je bil prvi zares velik industrijski kompleks v Mariboru, ki je pokrival potrebe za področje od Mürzuschlaga do Trsta in od Lienza do Siska. Že v prvem letu delovanja so v železničarskih delavnicah zaposlili nekaj sto delavcev, leta 1869 jih je bilo že 825, leta 1870 je število naraslo na 1070; kasneje pa se le še povečevalo. Zaposleni so prihajali pretežno od drugod - vsaj v prvem obdobju v Mariboru ni bilo ustrezno izobraženih delavcev.
Za železničarje, nove prebivalce Maribora, je v mestu primanjkovalo primernih stanovanj. Uprava Južnih železnic je zato že leta 1863 pričela z gradnjo stanovanjskih hiš na desnem bregu Drave v neposredni bližini železniških delavnic. Gradnja delavskih večstanovanjskih hiš je sprožila tudi prvi parcialni regulacijski načrt Maribora, ki je posege v tem predelu prilagajal železničarskim delavnicam. Najprej so zgradili 12 hiš s po štirimi stanovanji med današnjimi Gorkega ulico, Ulico heroja Zidanška in Ghegovo ulico. Dve hiši sta bili enonadstropni, druge pa pritlične s podstrešji, urejenimi v stanovanja. Hiše, ki so danes kar precej prezidane, nekatere do neprepoznavnosti svoje izvirne podobe, se nizajo v smeri vzhod-zahod. Domačini jim pravijo »stara kolonija«. Do leta 1874 so zgradili še 28 podolgovatih enonadstropnih hiš s po osmimi stanovanji na območju med Gorkega ulico, Ghegovo, Komenskega ulico, Murkovo in Koresovo ulico. Te zgradbe so večje in so pretežno ohranile izvirno podobo. Večino stanovanj, ki se nizajo na obeh straneh notranjih vzdolžnih hodnikov, so sestavljale dve sobi in kuhinja. Vodovoda sprva še ni bilo v hišah, pač pa je bilo v naselbini 12 vodnjakov; za pranje so imele gospodinje na voljo pet velikih korit z vodo iz Drave. Vse stavbe še vedno obdajajo vrtovi, zraven so drvarnice, nekdaj pa so stanovalci ob hišah smeli gojiti tudi manjše živali. Vse hiše, tudi tiste iz »stare« kolonije, so urejene v pravilen raster, vrtovi imajo obliko pravokotnika, med vrtovi pa tečejo ulice, ki se pravokotno sekajo. Pritličja mariborskih železničarskih hiš so zgrajena iz dvakrat žgane rdeče opeke, zgornja nadstropja pa so sivo ometana in predeljena z zobčastimi venci. Iz rdeče opeke so tudi pročelja šole v naselju z izstopajočim rizalitom v sredini. Šola je grajena v neorenesančnem slogu; tudi nadstropja šole delijo zobčasti venci, njeno notranjost pa odlikuje široko dvoramno in svetlo stopnišče. Pritlični vrtec v neposredni bližini šole je tip predalčne gradnje.
Ob koncu 19. stoletja je bilo v stari in novi koloniji 368 stanovanj, v katerih je kmalu po vselitvi živelo okrog 1600 ljudi. Prebivalci železničarske kolonije so vse do konca prve svetovne vojne govorili pretežno nemško. Kolonija je bila nekakšen nemški otok v mariborskih predmestjih. Stanovalci so imeli v koloniji na voljo prav vse, kar so potrebovali za vsakdanje življenje. Vrtec je bil zgrajen leta 1870, šola leta 1873, nakupovalni magacin leta 1874, imeli pa so tudi kopališče in dobro založeno knjižnico. V skupnosti stanovalcev je delovalo več društev.
Uprava Južnih železnic, lastnica hiš, je prevzela vso skrb za njihovo vzdrževanje, vendar so se morali železničarji s svojimi družinami vred iz stanovanj izseliti najkasneje v treh mesecih po upokojitvi. Upravljavci so za hiše vzorno skrbeli vse do konca prve svetovne vojne, ko je lastnica postala nova država, pa je vzdrževanje pričelo pešati. Odnos do zgradb se je začel izboljševati v zadnjem času; leta 1990 so vzorčno obnovili eno od njih. Šola in vrtec že dolgo ne služita več prvotnim namenom; šola je spremenjena v stanovanja, vrtec v urade.
Mariborsko železničarsko kolonijo je projektiral dunajski arhitekt Gustav Wilhelm Flattich (1826-1900), sicer gradbeni direktor Družbe za Južno železnico (Südbahngesellschaft). Flattich je avtor precejšnjega števila zgradb ob Južni železnici; najznamenitejša sta Južni kolodvor na Dunaju (1873), ki je bil porušen med drugo svetovno vojno, in še vedno obstoječi kolodvor v Trstu (1878). Njegovo delo so tudi dvonadstropne stavbe z najemniškimi stanovanji za železničarje v XXII. dunajskem okraju Meidling (1870). Dolge stavbe z opečnimi pročelji in zobčastimi venci se nizajo ob ulici in so oblikovno nadvse sorodne hišam v mariborski železničarski koloniji.
Literatura:
Marjeta CIGLENEČKI, Urbanistična podoba Maribora v 19. in 20. stoletju, Studia Historica Slovenica, 6/ 2-3, 2006, str. 531-555.
Marjeta CIGLENEČKI, Vurnikova kolonija v Mariboru, Ljubljana 2014 (Umetnine v žepu, 9).
Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.
Jože CURK, Primož PREMZL, Mariborske vedute, Maribor 2004.
Jerneja FERLEŽ, Stanovati v Mariboru, Maribor 2009.
Maja GODINA, Iz mariborskih predmestij. O življenju in kulturi mariborskih delavcev v letih 1919 do 1941, Maribor 1992.
Tone PETEK, Maja GODINA-GOLIJA, Železničarska kolonija Studenci v Mariboru, Maribor 1989 (raziskovalno poročilo).
Marjeta Ciglenečki
(29. 9. 2014)
