GLEDALIŠČE

 

Lokacija: Slomškov trg 17

 

Arhitekt: Adam Wiesinger, Franz Gustav Lahn; Johann Schöbl; Branko Kocmut, Peter Kocmut, Branko Kraševac, Iztok Vodušek, Mirko Zdovc

 

Čas nastanka: 1848-1851; 1864-1865; 1979-1994

 

Leta 1785 je amatersko gledališko društvo ustanovilo v Mariboru v Lantierijevi hiši na Vetrinjski ulici 30 prvo stalno gledališče. Čeprav je grof Brandis društvu dal v uporabo dvorano v mariborskem gradu, se je gledališče leta 1806 moralo preseliti v sekularizirano cerkev sv. Duha (na mestu današnje mariborske pošte), garderoba pa je bila urejena v sosednjem meščanskem špitalu. Za novo trajno gledališko poslopje je bilo leta 1847 kupljeno zemljišče oziroma velik vrt med današnjo Slovensko in Gledališko ulico, 24. aprila 1848 je bil postavljen temeljni kamen, s prvo predstavo so novo gledališče odprli 20. januarja 1852. Načrte sta izdelala železniška inženirja Franz Gustav Lahn (roj. 1817) in Adam Wiesinger, gradnjo, ki je stala 50.000 gld, pa je vodil gradbeni mojster Johann Nusshold. Med letoma 1864 in 1865 so gledališču na prednji strani dozidali reprezentativno enonadstropno poslopje kazine z visoko dvorano v nadstropju. Obe stavbi sta dobili novo glavno pročelje, obrnjeno proti Slomškovemu trgu, ki ga je - tako kot stavbo - oblikoval graški arhitekt Johann Schöbl (1823-1870). Gradnjo, ki je stala 95.000 gld, je vodil gradbeni mojster Skala. Med letoma 1900 in 1907 so prenovili notranjščino gledališke dvorane po načrtih  mariborskega arhitekta Adolfa Baltzerja. V začetku stoletja je bila kupljena še sosednja stavba na današnjem naslovu Slovenska ulica 27, na dvorišču katere je bilo urejeno veliko skladišče. Leta 1919 so stavbo, v kateri so do konca prve svetovne vojne predstave izvajali zgolj v nemščini, prevzeli Slovenci in v njej namestili stalno slovensko poklicno repertoarno gledališče. Med letoma 1962 in 1968 so gledališko dvorano obnovili in nadzidali odrski stolp, med 1979 in 2003 pa so po načrtih arhitekta Branka Kocmuta (1921-2006) in njegovih sodelavcev staro gledališko stavbo s kazino temeljito prenovili in na zahodni strani prizidali obsežno poslopje z novo gledališko dvorano. Od leta 1848 je bila stavba v lasti ustanoviteljev mestnega gledališča, leta 1920 je lastnica postala mestna občina.

Inženir Lahn, ki je izviral iz Libereca na Češkem, se je v Mariboru oženil leta 1847, a je tu stanoval že vsaj od leta 1846. Za gledališče je oblikoval preprosto utilitarno stavbo, sestavljeno iz višjega odrskega dela in dvorane za občinstvo z ložami ob straneh, pročelje je bilo obrnjeno na tedanjo Vrtno, današnjo Gledališko ulico. Novo pročelje iz let 1864-1865 so v osrednjem delu poudarili s plitkim višjim dvonadstropnim rizalitom, ki ga v nadstropju krasi balkon. Čez tri osi segajoči balkon flankirata dve kariatidi, ki nosita mogočni konzoli, iz katerih v višjem nadstropju rasteta profilirana korintska pilastra. Zgornji del pročelja zaključuje venčni zidec s skupino muzicirajočih putov na vrhu. Fasada je dodatno bogato razčlenjena z rustiko, delilnimi zidci in konzolnimi okenskimi čeli ter dekorativnimi polji s cvetličnimi vzorci in meandri.

Zadnja gradbena dela so potekala v več fazah s pričetkom v letu 1975. Jeseni 1986 so začeli zahodno od kompleksa starega gledališča graditi novo dvorano z velikim odrom. V pritličju so jo navezali na star širok hodnik oziroma foyer med stavbama prvotnega gledališča in kazina. Fasada, ki je obrnjena na Slomškov trg, ima sedem osi, v pritličnem delu se vrstijo polkrožna zastekljena vrata oziroma okna z arkadnimi baldahini, ki v drugem nivoju nosijo majhne balkone s kovanimi ograjami. Balkoni obkrožajo visoka dvodelna okna s krožno dekoracijo na sredini. S prenovo v začetku 20. stoletja je gledališka dvorana dobila reprezentativnejšo neobaročno podobo, ki jo še vedno dostojno ohranja, leta 1993 dograjena in usposobljena nova velika dvorana v moderno oblikovanem novem delu pa predstavlja osrednji prostor razširjenega kompleksa SNG Maribor.

Pročelje mariborskega gledališča z nekaterimi elementi zelo spominja na glavno fasado palače Auersperg na Elisabethstraße 5 v Gradcu iz leta 1864, ki je prav tako nastala po načrtih arhitekta Schöbla.

 

Viri:

http://www.theatre-architecture.eu/si/db/?theatreId=248

 

Literatura:

Franjo BAŠ, Božidar GAJŠEK, Vodnik po Mariboru. Kulturna, tujsko-prometna in gospodarska slika mesta in pokrajine; kulturno-gospodarski pregled Celja in Ljubljane, Ljubljana 1932.

Jože CURK, Mariborski gradbeniki v času baroka in klasicizma, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 22/2, 1986, pp. 289-313.

Jože CURK, Maribor. Vodnik po mestu in bližnji okolici, Maribor 2000.

Jože CURK, Primož PREMZL, Mariborske vedute, Maribor 2004.

Jože CURK, Primož PREMZL, Maribor 2012. Evropska prestolnica kulture. Vodnik po mestu, Maribor 2012.

Iztok PREMROV, Arhitektura 19. stoletja v Mariboru, Časopis za zgodovino in narodopisje, n. v. 10/2, 1974, str. 341-380.

Rudolf Gustav PUFF, Maribor. Njegova okolica, prebivalci in zgodovina, Maribor 1999 (Documenta et studia historiae recentioris; 13).

Igor SAPAČ, Katalog pomembnejših klasicističnih, bidermajerskih in historističnih arhitekturnih stvaritev na območju Republike Slovenije, v: Igor Sapač, Franci Lazarini, Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem, Ljubljana 2014 (v tisku).

Zdenka SEMLIČ RAJH, Žiga OMAN, Lučka MLINARIČ, Maribor. Mesto, hiše, ljudje. Stavbna zgodovina starega mestnega jedra med sredino 18. stoletja in letom 1941, Maribor 2012.

Jožica ŠVAJGER LEŠNIK, Prispevek bratov Kocmut k mariborski arhitekturi in urbanizmu, Maribor 2001 (tipkopis diplomske naloge).

Josef WASTLER, Steirisches Künstler-Lexicon, Graz 1883.

 

Renata Komić Marn

(23. 9. 2014)